Slovenija je po podatkih Evropske okoljske agencije (EEA) v zlati sredini po številu škodnih dogodkov in žrtev na ravni EU, je na včerajšnjem posvetu v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje RS poudaril Matjaž Zorn, predstojnik Geografskega inštituta Antona Melika. Opozoril pa je tudi, da so podatki veliko bolj zaskrbljujoči z vidika višine škode na prebivalca: v Sloveniji škoda zaradi naravnih nesreč v obdobju 1980–2020 po podatkih EEA znaša 3500 evrov na prebivalca, kar nas postavlja v sam evropski vrh.
Na posvetu na Igu so se zbrali strokovnjaki, raziskovalci, državni in občinski uradniki in drugi, ki se pri delu ukvarjajo z naravnimi nesrečami. Šlo je že za šesti znanstveni posvet, tradicionalno imenovan Dan Bojana Ušeničnika, ki ga vsaka tri leta organizirata Uprava RS za zaščito in reševanje in Geografski inštitut Antona Melika pri ZRC SAZU.
Poplavna država
Raziskovalci so se strinjali, da za tako visoko oceno škode na prebivalca obstajata dva ključna razloga. Dejstvo je, da veliko prebivalcev živi na poplavnih območjih, pa se kljub temu tam še vedno gradi. Predvsem pa se ne zavedamo dovolj, da živimo na območju povečane poplavne nevarnosti. »Pogosto rečem, da če je Japonska potresna država, potem smo mi poplavna država. To bi si morali vtisniti v zavest. Sodeč po poplavnih kartah približno 10 odstotkov prebivalcev živi na poplavnih območjih. Lahko, da je odstotek še večji, kajti ko območje urbaniziramo, za prebivalce ni več tako očitno, da živijo na poplavnem območju. Zato potrebujemo izobraževanje,« je dejal Tajan Trobec z oddelka za geografijo ljubljanske filozofske fakultete in pikro pripomnil: »Ne morem razumeti, kako lahko nekateri živijo na Ljubljanskem barju in nimajo škornjev.«
Zavarovalnice je presenetil obseg škode in obenem majhno število ustreznih zavarovanj. Boris Zorko iz Zavarovalnice Sava je pojasnil, da so letos dobili štirikratnik zahtevkov, ki jih sicer dobijo v petih letih; četrtina zahtevkov je bila povezana s poplavami. Zorko je izpostavil, da se zavarovalnice prilagajajo povečanemu obsegu zahtevkov, a opozarja, da bodo v prihodnosti morda težje zavarovali objekte na ogroženih območjih. »Kdo bo kril škodo, če bo nekdo dobil dovoljenje za gradnjo hiše na ogroženem območju? Zavarovalnice v tujini so že prenehale s kritjem objektov na ogroženih območjih. Tudi mi bomo počasi morali razmisliti, ali bomo sledili tej praksi. Pred nami je tudi vprašanje, kaj bomo storili, če se bodo ti dogodki ponavljali. Jih bomo morali umestiti med obvezno zavarovanje?« je razmišljal Zorko.
Včasih so vedeli, kako graditi
Janez Nared z Geografskega inštituta je opozoril, da je preveč novogradenj na območjih s povečano poplavno ogroženostjo. »Na poti na posvet sem se peljal skozi Črno vas. Na območjih s poplavno dobo sto let ne bi smeli graditi novih objektov, pa sem jih videl kar nekaj. Črna vas je primer popolnoma neprimernega urbanizma in neustreznega načrtovanja. In to ni edini primer: celo vrsto nakupovalnih središč smo postavili na območju desetletnih poplav,« je povedal. Grega Žorž z ministrstva za kulturo je izpostavil, da rek »včasih so vedeli, kako graditi« po podatkih ministrstva drži. Ugotovili so, da je samo 219 od več tisoč enot v registru kulturne dediščine na poplavno ogroženih območjih.
Tudi na ministrstvu za kulturo se podobno kot zavarovalnice soočajo s povečanim številom zahtevkov zaradi poplavne škode. Žorž je izpostavil, da so na ministrstvu z lastnimi sredstvi v 48 urah ustvarili aplikacijo, preko katere so ljudje lahko popisali škodo, ki jo je ujma prizadela dediščini. »Pri teh poplavah nas je presenetilo to, da ni šlo samo za vodo. Bilo je ogromno lesa in rečnih sedimentov. Težava je, da poplavne karte upoštevajo samo vodo, zato niti nimamo podatkov za oceno ogroženosti, in temu se bomo morali prilagoditi,« je opozoril Matjaž Mikoš z ljubljanske fakultete za gradbeništvo in geodezijo. A če je gradnja objektov na poplavnih območjih v domeni občin, pa Mikoš opozarja, da se morajo porečja urejati regionalno, v celotnem porečju. »Mislim, da je glavni pristop za okrepitev odpornosti proti poplavam v tem, da damo vodi več prostora. To je seveda velik finančni zalogaj; potreben bi bil obsežen odkup zemljišč. A šele takrat se bomo lahko pogovarjali o povečanju poplavne odpornosti. Praksa v tujini kaže, da moramo okrepiti odgovornost tistih, ki izdajajo ali dajejo soglasja za gradnjo. Mislim, da bi morali prenoviti pravila za izdajo gradbenih dovoljenj. V tujini imajo ogromno smernic glede primerne gradnje. Tudi pri nas imamo takšno prakso, vendar ni zapisana, in to moramo urediti.« x