»Če gledamo po dejanjih, sodijo Slovenci glede solidarnosti v sam vrh med evropskimi državami,« uvodoma poudari Mitja Hafner-Fink, redni profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in eden izmed soavtorjev raziskave Slovensko javno mnenje. Podatki Evropske raziskave vrednot (EVS) kažejo, da je delež tistih, ki opravljajo prostovoljno delo, višji le v petih evropskih državah.
V raziskavi Slovensko javno mnenje že od leta 1975 sprašujejo prebivalke in prebivalce Slovenije, ali bi bilo treba razlike v osebnih dohodkih povečati, zmanjšati, odpraviti ali ohraniti obstoječe. Zgodovinski podatki razkrivajo, da prek celotnega 50-letnega obdobja največji delež vprašanih dosledno meni, da bi se morale razlike zmanjšati. Le v času osamosvajanja se je ta delež spustil pod 60 odstotkov. V lanski in letošnji raziskavi se giblje tik nad 60 odstotki, kar je primerljivo z obdobjem Jugoslavije. Deleža tistih, ki menijo, da so razlike primerne, in tistih, ki bi jih povečali, sta vselej zelo podobna in se gibljeta okoli desetih odstotkov.
Po krizi je podpora egalitarizmu narasla
V evropskem merilu so bili Slovenci ves čas med najbolj naklonjenimi egalitarni delitvi dohodkov, poudarja Hafner-Fink. V času tranzicije od začetka 80. let do 1990 je sicer naraščala podpora povečevanju dohodkovnih razlik, vrh je dosegla leta 1990, ko je prvič in edinkrat presegla 20 odstotkov. Po njegovih besedah je bil to očiten rezultat promocije kapitalizma in liberalne ideologije ter kritike egalitarizma v socializmu, ki naj ne bi dovolj spodbujal uspešnih.
Po izbruhu finančne krize leta 2008 se je javno mnenje obrnilo v nasprotno smer – narasla je podpora zmanjševanju dohodkovnih razlik. Pri tem na stališča pomembno vplivata višina osebnega dohodka in starost. »Anketiranci z višjimi dohodki v večji meri podpirajo povečevanje dohodkovnih razlik, podobno velja za mlajše,« pojasni sogovornik.
Visoko podporo dohodkovni enakosti dopolnjuje prevladujoče mnenje, da bi morala vlada skrbeti za zmanjšanje razlik v dohodkih – kar lahko razumemo kot odmev pričakovanj iz časov državnega socializma. Anketiranci dohodkovne neenakosti večinoma razumejo kot nepravične: tako je na primer leta 2019 več kot tri četrtine vprašanih menilo, da ni pravično, da si tisti z visokimi dohodki lahko privoščijo boljšo zdravstveno oskrbo.
To odpira vprašanja davčne politike in višine davkov za različne dohodkovne skupine. Vlada Roberta Goloba se sooča s kritikami opozicije in delodajalskih združenj, da naj bi preveč obremenila plače ter s tem zmanjšala zadovoljstvo zaposlenih in konkurenčnost gospodarstva.
Mladim je diskurz gospodarstvenikov bližji
(Ne)strinjanje s temi ocenami je močno povezano z višino dohodka anketiranca. Med najbolje plačanimi se je delež tistih, ki menijo, da so davki previsoki ali dosti previsoki, letos povzpel na 29 odstotkov – skoraj 17 odstotnih točk več kot leta 2015. Med osebami s srednjimi dohodki skoraj polovica meni, da so davki (dosti) previsoki. Med tistimi z nizkimi dohodki pa delež teh, ki menijo, da so davki previsoki, že od osamosvojitve ne pade pod 70 odstotkov. V primerjavi z letom 2015 je delež letos upadel za deset odstotnih točk, s 87 na 77 odstotkov.
»Zdi se, da je na javno mnenje glede davkov vplival tudi diskurz podjetnikov, ki poudarjajo, da davki niso stimulativni in da so previsoki za visoko kvalificiran kader,« komentira Hafner-Fink. »Starejši v večji meri menijo, da so tistim z visokimi dohodki davki prenizki; najmlajši (do 30 let) pa izstopajo z najvišjim deležem odgovorov, da so davki previsoki. Mladim na začetku kariere se visoki davki lahko zdijo ovira pri doseganju uspeha. Zato jim je trenutni diskurz gospodarstva blizu.«
Prebivalci Slovenije plačevanje davkov v vsakem primeru razumejo kot pomembno državljansko dolžnost. Višina dohodka na to stališče ne vpliva, so pa raziskovalci opazili razlike med generacijami – starejši to občutijo izraziteje.
Dediščina nekdanje Jugoslavije
Slovenci še vedno pričakujejo, da država prek socialnih programov zagotavlja ustrezno kakovost življenja. »Pri tem gre za dediščino časa nekdanje Jugoslavije in socializma, ko je vladajoča elita zagotavljala 'razredni mir' tudi z ohranjanjem majhnih socialnih razlik in močno socialno državo,« pojasnjuje Hafner-Fink.
A socialna država – iz različnih razlogov – peša, v njenem delovanju se pojavljajo pomanjkljivosti. Zato raziskave kažejo visoko kritičnost do njenega delovanja. V aktualni raziskavi je večina vprašanih (močno) soglašala s trditvijo, da si večina brezposelnih ne prizadeva najti dela; le 12 odstotkov s tem ni soglašalo. Velika večina je tudi prepričana, da mnogi prejmejo socialno podporo, do katere niso upravičeni.
Pomoč ljudem v stiski je državljanska dolžnost
Po drugi strani anketiranci menijo, da so ljudje na dnu socialne lestvice prikrajšani pri dostopu do socialnih programov ali da plačujejo preveč v socialno blagajno. Več kot 43 odstotkov vprašanih je letos (močno) soglašalo, da veliko ljudi z najnižjimi dohodki prejme manj podpore, kot bi jim pripadalo po zakonu. Le desetina ni soglašala z oceno, da ljudje z najnižjimi dohodki plačujejo preveč za dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Približno enak delež ni soglašal s trditvijo, da je »prekarno delo predvsem oblika izkoriščanja mladih«.Podatki Mednarodnega družboslovnega anketnega programa (ISSP) iz leta 2014 kažejo, da so Slovenci izrazito nadpovprečni v prepričanju, da je pomoč ljudem v stiski pomembna državljanska dolžnost. Od 21 evropskih držav jih prehitita le Hrvaška in Španija. Podobna raven razumevanja solidarnosti je bila izmerjena tudi leta 2023. »Kažejo pa se razlike med skupinami prebivalstva – starejši kažejo višjo stopnjo solidarnosti od mlajših,« sklene Hafner-Fink.
