Če bo državni svet izglasoval sklep o zahtevi za oceno ustavnosti 36. b, 36. c, 36. č in tretjega odstavka 43. člena novele zakona o zaščiti živali, bodo ustavni sodniki presojali o ustavnosti določil, ki se nanašajo na kvalificirane prijavitelje nepravilnega ravnanja z živalmi in na kupnino za trajno odvzete živali. Kvalificirani prijavitelji, to so člani društev za zaščito živali z opravljenim najmanj 40-urnim tečajem, bodo lahko gledali pod prste inšpektorjem. Če bodo ocenili, da je ogroženo življenje živali, bodo o tem obvestili veterinarsko inšpekcijo, ta pa jih mora z ugotovitvami seznaniti v 48 urah oziroma drugi delovni dan po preteku tega roka. Če se kvalificirani prijavitelj z ugotovitvami inšpekcije ne strinja, lahko zahteva, da o njih ponovno presodi tričlanska komisija. Pritožba zoper odločitev komisije ni mogoča.
Nastavki za vzporedni mehanizem nadzora
Do zakonskih določil, nanašajočih se na kvalificirane prijavitelje, je bila v fazi sprejemanja novele zakona o zaščiti živali kritična tudi zakonodajno-pravna služba (ZPS) državnega zbora. »Podelitev pristojnosti državne uprave nevladnim organizacijam na področju zaščite živali omogoča nastavke za vzpostavitev vzporednega mehanizma nadzora. Povzročila bi lahko smiselno enako ukrepanje zakonodajalca na drugih področjih družbenega življenja. To pa je z vidika pravne varnosti in enovitosti pravnega reda nedopustno,« so poudarili v ZPS.
V gradivu, ki bo podlaga za odločanje državnih svetnikov o morebitni ustavni presoji zakona, je to opozorilo konkretizirano. »Treba se je zavedati nevarnosti, da bi nekomu z dovolj političnega vpliva ob oceni, da državni organi svojih pristojnosti, vključno z nadzorom, ne izvršujejo optimalno, tovrstno 'logiko' uspelo vpeljati tudi na primer na področje pregona kriminalitete, ker naj bi bili organi pregona, vključno s sodišči, neučinkoviti in prepočasni ali pa ker naj bi 'očitno' krive oprostili in tako naprej. Takšno podeljevanje nalog državne uprave zasebnim subjektom bi družbo spremenilo v družbo nadzora, v kateri bi bil posameznik v nenehnem strahu in negotovosti, ali ga bo, kdaj ga bo in kdo ga bo opazoval ter prijavil pristojnim organom in zahteval ponovno presojo ugotovitev pristojnega organa samo zato, ker se ne strinja z odločitvijo slednjega, ne da bi moral svoje nestrinjanje kakor koli utemeljiti,« še piše v gradivu, objavljenem na spletni strani državnega sveta.
Kdo je upravičen do
kupnine za odvzeto žival
Ustavno sporen naj bi bil tudi tretji odstavek 43. člena novele zakona o zaščiti živali, ki govori o razdelitvi kupnine od prodaje trajno odvzetih živali. Ta spremenjeni člen bo še kako vplival tudi na nedavni odvzem goved na kmetiji Možgan pri Krškem. »Žalostno je, da je treba živali odkupiti, ker mora lastnik, kljub temu da jih je zanemarjal, stradal, jim odtegnil vodo in veterinarske storitve, nekaj zaslužiti,« je v zvezi z odvzemom teh živali na svojem facebook profilu objavilo Društvo za zaščito konj (DZZK), ki ga vodi Natalija Nedeljko. To društvo je sprejelo tudi eno od odvzetih krav, vendar inšpektorica tega v zapisniku ni navedla. Že dan po odvzemu je DZZK na družbenih omrežjih objavilo prošnjo, naj dobri ljudje darujejo denar za odkup krave, ker mora lastnik, ki jo je »zanemarjal, stradal, ji odtegnil vodo in veterinarske storitve, nekaj zaslužiti«. Toda to ne drži.
Prej je morebiten preostanek kupnine od prodaje inšpekcijsko odvzetih živali res prejel njihov prejšnji skrbnik, po novi ureditvi gre ta denar za potrebe zavetišč, ki skrbijo za hišne živali, in za potrebe prehodnih hlevov za zagotovitev oskrbe začasno ali trajno odvzetih rejnih živali. Naloge prehodnega hleva pa lahko opravlja nevladna organizacija, ki se ukvarja z zaščito živali, kmetijsko gospodarstvo, ki izpolnjuje predpisane pogoje za nastanitev odvzetih živali, ali zbirni center, ki ga odobri organ, pristojen za veterinarstvo.
Poslanci potrdili ustavno
sporne rešitve
»Pravna ureditev trajnega odvzema živali in njene prodaje s tem, ko se kupnine, če je njen znesek višji od stroškov, ne izroči dosedanjemu skrbniku živali, je povsem nesorazmerna in s tem protiustavna. V primeru odvzema večjega števila živali lahko skupna vrednost oškodovanja skrbnika doseže takšno škodo, ki lahko usodno vpliva na (gospodarsko) dejavnost skrbnika živali oziroma na njegovo premoženje,« še piše v gradivu državnega sveta. Njegovi avtorji nadalje opozarjajo: »Takšen ukrep je nesorazmeren in dopušča možnost zlorab, saj lahko posameznik, društvo ali nevladna organizacija samo zaradi lastnih finančnih interesov prijavi zlorabo, četudi lastnik za žival dobro skrbi, pri tem pa bodo lahko deležni finančnih koristi, če bo prišlo do trajnega odvzema živali in njihove prodaje.«
Stari in novi zakon o zaščiti živali se razlikujeta tudi v načinu prodaje odvzetih rejnih živali. Doslej jih je prodajal pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja davčno izvršbo. Po novem trajno odvzeto rejno žival prodajo nevladni organizaciji, ki deluje v javnem interesu, ali kmetijskemu gospodarstvu. Torej ne več najugodnejšemu ponudniku. »To je v nasprotju z načeli tržne ekonomije in svobodne gospodarske pobude, ki je ustavna kategorija,« je med sprejemanjem novele zakona o zaščiti živali v državnem zboru dejala pozneje odstavljena kmetijska ministrica Irena Šinko. In opozorila: »Določenih rešitev v zakonu ni mogoče izvajati.«
