Ta bo prihodnji petek zaživela še na čisto nov način: Longyka namreč te dni v slogu Izštekanih pripravlja državno proslavo ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Za njen obisk nemara že dolgo ni bilo tolikšnega zanimanja.

Jure Longyka je že večkrat priznal, da je perfekcionist in deloholik – kar bržkone pomeni, da se v teh dneh počuti kot riba v vodi, kajti obveznosti mu trenutno res ne manjka. Po tistem, ko je pred dobrim tednom izpeljal zdaj že tradicionalni koncert Izštekanih 10 v Kinu Šiška ob izteku letošnje sezone te priljubljene radijske oddaje ter se posvetil še predstavljanju dveh novih vinilnih izdaj iz dolge serije »izštekanih« albumov, se ob drugih tekočih ali prihajajočih projektih ukvarja tudi s pripravo državne proslave ob dnevu samostojnosti in enotnosti, katere avtor in režiser je – in ki bo na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma prihodnji petek privzela prav nekoliko predrugačeno in razširjeno podobo koncertov Izštekanih, kot jih poznamo z raznih drugih prizorišč. »Vabilo, da bi na osnovi Izštekanih zasnoval državno proslavo, razumem kot veliko priznanje za to oddajo in vse, kar smo z njo naredili, staro pa je sicer že kar nekaj let – le da dolgo nisem našel primernega načina, kako bi spojil sporočilo Izštekanih z vsem tistim, kar takšna slovesnost pomeni,« pravi. »Nato pa sem se nekega dne v začetku leta zbudil s precej jasno zamislijo, kako bi se tega lotil; namesto običajnih jutranjih opravil, kot so kava, zajtrk in telovadba, sem sedel za mizo in si zapisal vse to, kar sem imel v glavi. Takrat sem vedel, da je stvar dozorela.«

Nemara je iz tega pojasnila tudi razvidno, za kakšen tip deloholika gre v njegovem primeru: Jure Longyka ni nekdo, ki bi pred lastnimi težavami bežal v delovne obveznosti, temveč človek, ki se je v svojem poklicu znašel ter oblikoval skozi osebne strasti in zanimanja, zaradi česar ni (in niti ne more biti) jasne ločnice med njegovim zasebnim in »službenim« življenjem. Ustvarjalnost in radovednost pač ne poznata delovnega časa, kakor tudi ideje ne ločijo med pisarno in vožnjo s kolesom; in čeprav ga javnost pozna predvsem kot glas iz etra, radijskega voditelja ter snovalca oddaj in drugih dogodkov, njegova pot k tem vlogam ni bila tako premočrtna, kakor se morda zdi.

Od smodnika do radia

V mladosti ga je namreč zanimalo marsikaj: bil je, kot se reče, bolj tehničen tip, ukvarjal se je z modelarstvom, rad se je loteval kemijskih poskusov in med drugim mešal celo svoj smodnik, v osnovni šoli pa je pod mentorstvom učitelja tehnike upravljal tudi šolsko ozvočenje ter prenašal zvočnike pred prireditvami. Občasno je sodeloval pri šolskem radiu, vendar pa to, kakor je nekoč omenil, ni imelo večjega vpliva na njegovo prihodnost, saj se je pri šestnajstih letih v ekipi Radia Študent znašel iz čisto drugih razlogov – ko so se v prvi polovici 80. let pojavili prvi hišni računalniki, je eden od njegovih hobijev postal tudi ZX spectrum, sloves o njegovi bogati in zgledno urejeni zbirki programov (sam pravi, da je po duši arhivar) pa je segel vse do računalniške redakcije Radia Študent, kamor so ga povabili za sodelavca. V letih, ki so sledila, so se temu pridružile še druge naloge – pri večno neugnanem mediju v srcu Rožne doline je delal tudi kot tonski mojster, glasbeni opremljevalec, napovedovalec in novinar ter pri tem vztrajno brusil svojo govorno interpretacijo, leta 1990 pa začel ustvarjati in voditi še kontaktno oddajo Oldies goldies lestvica, katere naraščajoča priljubljenost je prispevala k temu, da je dobil reden tedenski termin za avtorsko oddajo z vsebinami po lastni izbiri. In prav v njenem okviru so se v začetku leta 1993 skoraj po naključju rodili Izštekani.

Takratni glasbeni urednik na Radiu Študent Jane Weber je namreč želel predstaviti album skupine Sokoli, ki pa je bil po zvoku preveč »sredinski« za ta alternativno usmerjeni medij, zato je Longyki predlagal, naj naredi vsaj intervju s člani zasedbe. Pri tem je padla zamisel, da bi lahko skupina tudi kaj zaigrala na akustične inštrumente. Oddaja je nadvse uspela in tako so se odločili, da bodo »izštekani« pristop nadaljevali, malce tudi po zgledu priljubljene televizijske oddaje MTV Unplugged, pri kateri so si delno izposodili ime, vendar njen okvir že kmalu tudi presegli: Izštekani niso bili nikoli zgolj akustični koncert v živo, ampak je bil pomemben del oddaje pogovor z glasbeniki, postopoma pa se je tudi glasbeno izrazito razplastila, saj ni šlo nujno za prenos rokovskega repertoarja v akustično različico, temveč je »izštekanost« s časom začela pomeniti precej različne načine premen siceršnjega glasbenega početja izvajalcev, tudi s pomočjo gostov, priredb ali novih slogovnih prijemov.

Premagovanje omejitev

Izštekani so se nato naselili še na koncertne odre in nosilce zvoka, ko pa se je oddaja po petih letih nekoliko izčrpala, je RTV Slovenija Longyko povabila, da jo nadaljuje na Valu 202, kjer je leta 1997 že začel urejati in voditi tematsko oddajo Telstar, nekakšen radijski laboratorij, ki se je oziral v fenomene 20. stoletja. Od takrat se Izštekani razvijajo kot mesečna stalnica na nacionalnem radiu, Longyka pa se je skozi leta lotil še številnih drugih podvigov, sodeloval pri produkciji vrste oddaj in oglasov, delal kot voditelj in govorni interpret v različnih medijih ter te veščine poučeval, stal pa tudi na odru, denimo kot član zasedbe Gobec in Godec, v kateri je z glasbenikoma Žigo Golobom in Boštjanom Gombačem združeval muziciranje in pripovedovanje ljudskih zgodb, ali ko v navezi s harmonikarjem Juretom Torijem interpretira poezijo slovenskih pesnikov in pesnic. Ves ta čas kot samozaposlen v kulturi.

»Izštekani so na začetku pomenili izziv tudi zame in za ekipo – šlo je za vprašanje, ali v skromnih tehničnih razmerah sploh zmoremo izpeljati takšno oddajo. Predvsem pa so izziv za glasbenike: zanje je to izlet v neznano, kjer morajo na svoje početje pogledati s povsem novega zornega kota ter se soočiti s svojimi omejitvami.« Ravno v tem pa je našel povezavo do vsebine državne proslave, na kateri bo poskušal vrednote Izštekanih prezrcaliti na širšo družbo. »Izštekanost pomeni premagovanje lastnih slabosti, pogum, da skozi iskanje novih poti in sodelovanje presežeš ustaljeno in se vrneš prerojen, kot se to zgodi v oddaji sodelujočim glasbenikom. Želim si, da bi to ves čas dosegali tudi na ravni skupnosti.«