Zakon o kakovosti v zdravstvu, ki so ga v državnem zboru sprejeli v petek, ureja poti ob varnostnih incidentih. Bodoči agenciji za kakovost so v zdravstvenem resorju, ki ga vodi Valentina Prevolnik Rupel, odmerili množico nalog. Sistemsko urejanje odškodnin za paciente, ki so ob zdravljenju po nepotrebnem utrpeli posledice, bo na vrsto prišlo šele v drugem koraku, čas za to pa se aktualni ekipi nezadržno izteka. To še toliko bolj velja za temeljno zdravstveno zakonodajo, ki je, ko gre za prihodnje prispevke za zdravstvo, za zdaj še popolna neznanka.
1. Kaj se spreminja z novo zakonodajo?
Zakon o kakovosti v zdravstvu predvideva vzpostavitev javne agencije za kakovost, ki bo imela vrsto nalog, med drugim pri nadzoru nad tem področjem. Določa tudi poti, ki jih bodo morali v zdravstvu ubirati ob varnostnih incidentih. Prizadetemu bolniku – ali njegovim svojcem – bo treba tak dogodek na primer razkriti najkasneje v 48 urah, v sedmih dneh pa mu bodo morali pojasniti razloge za varnostni incident. Državni zbor je v petek sprejel tudi zakon, ki ureja pravice prebivalcev po prebolelem raku, okuženih s hepatitisom C in okuženih z virusom HIV pri dostopu do zavarovanj in kreditov. Prebivalcem v določenih okoliščinah ne bo več treba razkrivati svojega (nekdanjega) zdravstvenega stanja. To bo med drugim veljalo za ljudi, ki so za rakom zboleli pred 21. letom in je pri njih od aktivnega zdravljenja brez ponovitve bolezni že minilo pet let, in za tiste, pri katerih je od konca aktivnega zdravljenja raka minilo sedem let, ne da bi se bolezen v tem obdobju ponovila.
2. Kakšne učinke si je mogoče obetati?
V zdravstvenem resorju računajo, da bodo spremembe vodile v večjo varnost in kakovost zdravljenj, bolj sistematično ukvarjanje s kakovostjo pa bo po njihovi oceni dobro tudi za zdravstvene delavce. Ko bodo pristojni ocenili, da so podatki o kakovosti dela v bolnišnicah in pri drugih izvajalcih zdravljenj že dovolj zanesljivi, bi jih tudi javno objavili. Primerjave so dosedanja poročila sicer že zajemala, a so jih vedno spremljala opozorila, da lahko slabša podoba posamezne bolnišnice v resnici pomeni le doslednejše spremljanje dogodkov, ki je ne kažejo v najlepši luči. Natančnega odgovora, kako hitro bodo pacientom na voljo zanesljive primerjave, oblasti tudi ob sprejemanju nove zakonodaje niso podale. Ogromno bo odvisno tudi od tega, kako bo nova zakonodaja zaživela v praksi. V primeru pravice do pozabe, za katero so se v vrstah bolnikov že dlje časa aktivno zavzemali, so učinki bolj predvidljivi. Zakonodaja, ki sledi napredku pri zdravljenju raka ter okužb s hepatitisom C in z virusom HIV, lahko ljudem otipljivo olajša vsakdan.
3. Kaj manjka?
Nova zakonodaja o kakovosti ne ureja nekrivdnih odškodnin, za katere se že leta zavzemata stroka in civilna družba. Bolnikom in svojcem, ki so pri zdravljenju utrpeli škodo, bodo za zdaj tako še naprej preostajali mučni in dolgotrajni postopki na sodiščih. Ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel je v petek napovedala, da se bodo lotili tudi priprave tega dela sprememb. Jasno je, da se čas za tak premik aktualni ekipi na ministrstvu za zdravje nezadržno izteka. Sistemsko ureditev področja odškodnin za strokovne napake v procesu zdravljenja je sicer napovedovala že lani sprejeta strategija kakovosti in varnosti v zdravstvu, a so se v zdravstvenem resorju odločili, da tega ne bodo urejali sočasno s trenutno vsebino zakona o kakovosti. Danes niso tako znani niti obrisi prihodnje sistemske ureditve odškodnin.
4. Je nova zakonodaja zagotovilo, da bodo v zdravstvu bolje skrbeli za varnost in kakovost?
Vrsta sogovornikov v zdravstvu je v neuradnih pogovorih mešanih občutkov. Sistematičen pristop je bil nujno potreben, poudarjajo, nova zakonodaja pa odseva dolgoletna prizadevanja strokovnjakov in predstavnikov bolnikov. Tudi v tem primeru pa je hudič v podrobnostih, dodajajo. Bodoči agenciji so oblasti namenile ogromno nalog, ki bodo od osebja zahtevale izredno dobro poznavanje področja. Nove obveznosti se obetajo tudi bolnišnicam in drugim akterjem v zdravstvu, kjer bodo morali varnosti in kakovosti ter s tem povezani administraciji odmeriti več časa kot doslej. Zastavlja se tudi vprašanje, kako bo nova zakonodaja zaživela ob že obstoječi ureditvi, na primer zakonu o pacientovih pravicah, ki ureja tudi pritožbene poti.
5. Kje so obtičale obljubljene temeljne spremembe?
Letos jeseni je bil v javni obravnavi predlog novele zakona o zdravstveni dejavnosti, ki zaostruje omejitve popoldanskega dela zaposlenih iz javnih zdravstvenih zavodov. Odločanje o temeljnih spremembah proti koncu vladnih mandatov se je doslej večkrat izkazalo kot recept za neuspeh. V takih okoliščinah se povečuje tudi možnost, da rešitve niso dovolj izpiljene ali da se bo zataknilo pri njihovem uvajanju. Katere od raznolikih pripomb k zakonskemu predlogu bodo na ministrstvu za zdravje upoštevali, še ni znano. Še bistveno manj je slabo leto po ukinjanju dopolnilnega zavarovanja in uvedbi obveznega zdravstvenega prispevka znano o tem, koliko in kako bodo prebivalci v prihodnje prispevali za zdravstvo. Tudi v primeru zdravstvene dejavnosti in financiranja je pomemben del zagate v tem, da dilem, ki so med seboj tesno povezane, v vladi Roberta Goloba niso razrešili sočasno.
