Predvsem kot lastnikov in potrošnikov blaga, ki se zahrbtnih posledic sicer glede podnebja večinoma ne nujno tudi zahrbtnih ravnanj ne zavedajo. Ali pa se jih še kako dobro, a nočejo, da bi se jih lotili s politikami in ukrepi, ki bi jim tako ali drugače, kot lastnikom kapitala, potrošnikom in/ali davkoplačevalcem, naprtili dodatne stroške. Ter jih tako preusmerili k zmanjšanju potrošnje, spodbudili pa bi tudi preusmeritev slednje k produktom in storitvam, pri katerih se na enoto v njihovem življenjskem ciklu sprosti manj toplogrednih plinov.
Petkov »podnebni protest« bi bil novica dneva, če se ne bi neki zafrustrirani bednež lotil strelskega pokola na čisto drugem koncu sveta. Skoraj bi verjel, da ni šlo za naključje, temveč da so fosilni beli supremacisti namenoma ukradli novico dneva mavričnim podnebnih protestnikom. Ampak raje verjamem, da je sovpadanje enega in drugega, individualne norosti boja proti »njim« – torej (ne samo) v tem primeru muslimanom kot poosebljenju drugega in Drugega kot absolutnega zla – na eni strani ter kolektivnega protesta proti norosti sistema, v katerem večina od nas hoče nočeš vsak dan prostovoljno sodeluje, na drugi strani poosebljenje duha časa, v katerem živimo.
In da je, kolikor nas ne determinirajo nezavedne predizbire, na vsakem od nas breme izbire, kdaj in zakaj se bo odločil, da ga prevzame ogenj boja »nas« proti »njim«, kadar gre za to, kdo in proti komu smo, ali pa za dileme »mene proti samem sebi«, ki gredo skozi srce in glavo individuuma, kadar se je treba odločati na trgih blaga in storitev, vključno s političnimi.
Me je pa, kar se racionalne izbire tipa »podnebnega boja« tiče, v negativnem smislu presenetil moj priljubljeni pesnik, dramatik in igralec ter soimenjak Roza. Moja slaba vest, ker se dogodka nisem udeležil, je bila veliko manjša, ko sem izvedel, da se ga je Andrej Rozman in v imenu vseh nas odraslih povedal tisto, kar je treba: da nas je kot odrasle pred lastnimi otroki lahko sram, ker je kljub vsej tej čudežni znanosti in tehniki, ki smo jo spravili skupaj, planet tako usran in njegova prihodnost tako zasrana. S tem je poetično postavil na laž razsvetljenstvo šolske pameti, ki uči, da se je treba zgolj naučiti in znati delati, pa bo svet boljši, ter med vrsticami povedal, da je treba šolo tudi špricati, če se pri tem naučimo, kako delovati, da perspektive našega življenja na edinem planetu, ki še omogoča preživetja nas vseh, ne bi bile do konca in za vedno zasrane.
Oproščena prešpricana ura
Žal pa Roza ni povedal samo tega, kar je treba, temveč se mu je zgodil zdrs. Celo pri njem je bilo levičarsko nezavedno premočno in ni si mogel kaj, da tudi na tistem mestu in v tistem trenutku ne bi omenil ubogega Janeza Janše. Pa bi še razumel, če bi Roza naredil kakšno grimaso proti gospodu poslancu Grimsu, ki je nedavno razkril svoje vesoljno poznavanje podnebne Resnice na eni od sej enega od odborov državnega zbora. Ampak lepo prosim, omenjanje gospoda Janše, pa naj si on in njegova stranka še tako izposojata iz skupnega arzenala desne internacionale, v katerem je med strateškimi orožji najti tudi zanikovanje »podnebnih sprememb«, je šlo čez mero zdrave politične pameti. Razen če podnebni štrajk za kulturnika Rozo ni bil predvsem in spet le v funkciji nadaljevanja tradicionalnega kulturnega in političnega boja med »nazadnjaki« in »naprednjaki« na Slovenskem.
Če bodo mladi podnebni protestniki inovativni glede kombiniranja različnih oblik družbenih in političnih bojev ter ne bodo le obnavljali in ponavljali kulturnih in političnih bojev prejšnjih generacij, jim bomo za nazaj lahko oprostili tudi kakšno prešpricano uro pouka. Še posebej če se bodo pojavile tudi zahteve po inovativnih oblikah pouka, kakršnega, kolikor vem, v obliki projektnega učenja že uspešno prakticirajo v, za zdaj še, skandinavskem podnebju. Zato je ob siceršnjem premisleku »šolskega polja« treba razmisliti tudi o tem, kakšna naj bi bila šola, ki ne bi le po šolmoštrsko, ex katedra in piflarsko učila o »podnebnih spremembah« ter njihovem upočasnjevanju in omiljevanju in ustreznem prilagajanju nanje. In zato ni dovolj, da minister za šolstvo le komaj opazno, a blagohotno in politično oportuno izrazi naklonjenost za zdaj zgolj mladim »podnebnim protestnikom«. Potrebna bo aktivna podpora ustrezni preobrazbi šolskega polja, da bodo na njem lahko vzklili koncepti, oblike in orodja, ki bodo prilagojeni »podnebnim spremembam«.
Še dober mesec pred globalnim podnebnim »štrajkom« mladih je natančen zemljevid, kje vse po Evropi so se do tedaj zvrstili tovrstni dogodki, kazal malodane podobo klasične delitve iz časa hladne vojne. Z izjemo, kot kaže, še vedno v oklep postfrankizma ujete Španije je bilo podnebne štrajke mogoče zaznati po vsej zahodni Evropi. Presenetljivo zelo intenzivno v nekoč s tradicionalnim političnim katolicizmom močno zaznamovanima Portugalski in Irski. Kar ni tako presenetljivo, če vemo, da tradicionalizma osvobojeni katolicizem jemlje papeža Frančiška resno tudi glede podnebne pravičnosti. Na drugi strani železne zavese pa se, z izjemo Prage, ki je očitno spet prehitevala pomlad, ni javno dogajalo nič. Vključno z ozemlji že od leta 1948 od Sovjetske zveze odcepljene in od takrat vsaj v njenem zahodnem delu kulturno prozahodno usmerjene nekdanje Jugoslavije. Če se nam ne bi zgodili podnebni protesti, bi se lahko za nazaj izkazalo, da je imel britanski zunanji minister Hunt prav, ko nas je označil za nekdanje sovjetske vazale.
Petnajstega marca 2019 se je globalno podnebno protestniško vrvenje dogajalo skoraj povsod, kjer je vsaj relativen mir in kjer ni edina skrb golo preživetje ali povsem z religioznimi dogmami in pravili skladno življenje. Celo v avtoritarni Kitajski je bilo nekaj podnebnega nemira.
Čeprav so številni ravnatelji po lastni vesti, drugi pa tudi iz namigov od zgoraj znali razbrati, da je, kot bi se temu reklo po starem, »v širšem družbenopolitičnem interesu«, da podnebni protesti so, so bili vendarle postavljeni pred dilemo, kako jih legalno upravičiti pred starši, če jih že ne bo treba pred šolskimi oblastmi. Kako se obraniti pred očitki ali celo tožbo kakega starša, da je bila kršena pravica njegovega otroka do izobraževanja, davkoplačevalski denar pa zlorabljen za manipuliranje njegovega otroka z levičarskim populizmom? Dilemo je zelo dobro rešila ravnateljica ene od ljubljanskih srednjih šol in po salomonsko odločila, da če šola tudi vzgaja, potem imajo mladi kot obliko neobveznih dejavnosti na voljo tudi pridobivanje izkušenj v javnem političnem izpostavljanju svojih teles, tisti, ki tega nočejo, pa bodo pisali esej o podnebnih spremembah.
Brez »mame« ZSMS in različnih »tet iz ozadja«
Čeprav se govori tudi o »podnebnem štrajku«, bodo morali mladi pri nas šele dokazati, da se je tudi pod slovenskim soncem že rodil nekdo, ki ima toliko samozavesti in državljanskega poguma kot mala Greta, ki je z vsem skupaj začela in v začetku čisto sama ždela pred švedskim parlamentom. In s protesti, če so mišljeni resno, vztrajati tudi za ceno neupravičenih ur ter posledic, ki jih ima lahko večje število le-teh za »kariero«. Kajti večina staršev že pri mladih v tej starosti v ospredje postavlja »kariero«, ne pa veščin prepoznavanja groženj medijskih in političnih manipulacij ter političnega delovanja, ki je zavezano stvari, ne pa instrumentalnim ciljem.
Če precej pobrskam po spominu, se še spomnim, s kakšno nejevero in strahom so nas Ljubljančani in Ljubljančanke na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja gledali, ko se nas je peščica, katerih imen se sploh ne spomnim več, pod patronatom takratne Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) po središču Ljubljane sprehodila s transparenti, s katerimi smo zahtevali čist zrak in prenehanje onesnaževanja ozračja z žveplovim dioksidom, katerega posledica je kisli dež. Mi, ki nismo nikoli neposredno doživeli političnih brutalnosti po drugi svetovni vojni, smo bili začudeni, kako starejši bežijo od nas. Se je pa nekaj kasneje v organizaciji Vaneta Gošnika zgodil protestni miting v Velenju. Sledili so politični procesi, ki so z veliko zamudo pripeljali do namestitve čistilnih naprav na 4. in 5. blok TEŠ.
Danes mladi pri nas seveda ne tvegajo, da bo zaradi demonstracij njih in njihove domače preganjala politična policija. In ne potrebujejo več »mame« ZSMS ter različnih »tet iz ozadja«. Dovolj je, če jim, tako kot Greti, ob strani stojijo starši. In priporočljivo, da tudi podnebno pismeni in angažirani učitelji ter v salomonskih veščinah izurjeni ravnatelji. So pa na eni strani lahko priča temu, da je njihov angažma povsem spregledan in da med vrstniki izpadejo »budale«, na drugi strani pa se ne bodo mogli izogniti političnim manipulacijam in diskreditacijam.
Glede prvega mi je v spomin treba seči dobro desetletje nazaj, ko sem, če se prav spomnim, kot eden izmed dveh moških med peščico okoljskih aktivistk pred parlamentom protestiral, ker se je v njem oblikovala nenačelna večinska koalicija v podporo TEŠ 6, mi pa smo opozarjali, da energetski zakon zahteva, da ga je mogoče graditi le v okviru sprejetega Nacionalnega energetskega programa. Čeprav smo takrat protestirali za pravo stvar tudi zgolj s formalnega vidika spoštovanja zakonodaje, nas ni opazil nihče. Kot zrelih odraslih ljudi nas ignoranca osebno ni ne vem kako prizadela, smo pa izkusili, kaj pomeni »zarota molka«, in po mojem mnenju je to za vse mlade aktiviste veliko huje od medijsko-političnih manipulacij. Glede moraliziranja o manipuliranju mladine naj rečem samo to, da veliko bolj subtilno in sublimno z njimi kot potrošniki manipulirajo tržniki. Zato, kar se političnih manipulacij tiče, zaključujem s Pankrti: »Umazane igre igrajo se z nama, zakaj se jih ne bi igrala še sama.«
V osrednjem TV-dnevniku nacionalne televizije je »podnebni štrajk« med osrednjimi novicami dneva pristal na drugem mestu, bil je deležen očitnih simpatij brez kakršnegakoli kritičnega preizpraševanja pripravljalcev prispevka, ob tem pa dodatno in pričakovano pozitivno požegnan še s strani naše vodilne podnebne strokovnjakinje dr. Lučke Kajfež Bogataj, katere avre kredibilne znanstvenice si vsaj v domačem prostoru ne upa nihče izpodbijati.
Tudi oddaji 24ur na POP TV je bil simpatično kaotično pisan in za oko kamer privlačen dogodek druga in s simpatijami prikazana novica dneva, vendar brez namere, da se ji da še neka dodatna, z znanstveno avtoriteto podkrepljena legitimnost.
Obe, tako nacionalka kot POP TV, sta v svojem poročanju do podnebnih protestnikov zavzeli naklonjeno, vendar nekritično in paternalistično držo. Žal tudi Marcel prejšnji ponedeljek v Studiu City.
Na Nova24TV je bilo v novicah ob 19.00 poročanje o dogodku pričakovano zamaknjeno bolj proti koncu in bogato poprano s podobami ter izjavami mularije, ki ni vedela, za kaj se pravzaprav gre, za katero je vse skupaj »kr neki« in ki, če se že ne vozari na mopedih in skuterjih, uporablja avtobuse, namesto da bi hodila peš ali se vozila s kolesom. Seveda je na ravni dejstev to, kar je pokazala Nova24TV, tudi res in od tega ne kaže bežati. Ampak iz tega narediti naracijo o mulariji, ki se ne zaveda, da je za podnebne spremembe, čeprav jih v resnici sploh ni in so samo »levičarska agenda« botrov TEŠ 6, kot sta Dejan Židan in Tanja Fajon, kriv totalitarni titoistični industrializem, ki je uničil okolje? Halo!
Na Facebookovih profilih je bilo poleg vsega preostalega mogoče naleteti tudi na stališče, da so edini zveličavni podnebni protestniki tisti, ki ne jedo mesa oziroma se vegansko prehranjujejo. Igra, kdo je edini pravoveren, da lahko govori v imenu Podnebja, ki je, če gre res za neko novo okoljsko gibanje, ne pa zgolj za epifenomen nekega globalnega medijskega dogodka, veliko bolj nevarna od vseh iger trolov, se je torej že začela.
In tu gre za zaključek tega prispevka povzeti hitro in pravilno reakcijo filozofa ter okoljskega aktivista Luke Omladiča, objavljeno na njegovem blogu 18. marca 2019, glede cinizma, moralne vzvišenosti in sektaštva: »Cinizem ni kritika, je oklepanje brezupne ideje, da boš z vzpostavljanjem distance do podnebnih sprememb podnebne spremembe držal na distanci.«
