Umetna inteligenca (UI) je v zadnjih nekaj letih prestopila mejo razvijanja v pisarnah velikih tehnoloških korporacij in postala del vsakdana, s tem pa eden ključnih poganjalcev družbenih sprememb. Pretvarjati se, da umetna inteligenca ne obstaja in da posamezniki ne uporabljajo velikih jezikovnih modelov, kot je chatGPT, bi bilo zmotno. Visokošolske ustanove so se tako znašle pred prelomnico, saj morajo na novo premisliti svojo vlogo; kaj sploh pomeni študirati v času, ko lahko študent z nekaj kliki ustvari esej, seminarsko nalogo, pridobi nešteto informacij, in to hitreje kot na predavanju? Na DOBA Fakulteti – mednarodno akreditirani fakulteti s študijem prek spleta – so organizirali mednarodni spletni posvet z naslovom Oblikovanje prihodnosti učenja: vloga umetne inteligence, na katerem je sodelovalo več kot 700 posameznikov iz 28 držav.
Izobraževalni sistemi se morajo prilagoditi
Eden od osrednjih poudarkov posveta je bil pogled nemškega strokovnjaka prof. dr. Ulf-Daniela Ehlersa z baden-württemberške univerze v Nemčiji, ki je predstavil premik od tradicionalnega, vsebinsko usmerjenega poučevanja k učenju, zasnovanem na zmogljivostih in realnih izzivih. Po njegovem mnenju mora biti znanje v prihodnje usmerjeno v to, kar študent zmore narediti, in ne več v to, kaj se nauči na pamet, kar pa zahteva »spremembe učnih načrtov in metod«. Povedano drugače, tradicionalni modeli izobraževanja temeljijo na prenosu vsebin oziroma znanja – profesor posreduje znanje, študent ga ponotranji in ob preverjanju znanja znova vrne. Danes pa, ker so informacije dosegljive vedno in povsod, količina zapomnjenih podatkov po mnenju dr. Ehlersa ni več merilo izobraženosti. Zato zagovarja premik k modelu, v katerem je v ospredju to, kar študent zna narediti, torej kaj so njegove zmožnosti, ne pa njegove sposobnosti pomnjenja. »Prihodnost ne zahteva le znanja o stvareh, temveč sposobnost refleksije, upravljanja lastnega učenja, prilagajanja, kritičnega razmišljanja in uporabe različnih učnih pristopov. To je temelj za delovanje v svetu umetne inteligence, ker naštetega slednja ne more posnemati,« je poudaril.
Avstralska raziskovalka dr. Julie Lindsay z Univerze v Queenslandu se je z idejo, kako bi moral biti videti študij oziroma izobraževanje v prihodnje, strinjala. Predstavila je idejo ekosistema Human-AI-World, v katerem študent pri učenju ni več sam, ampak del trikotnika človek-umetna inteligenca-svet. Po njenem mnenju morajo univerze v prihodnosti oblikovati preverjanja znanja, ki prepoznajo procese, učenje med vrstniki ter soustvarjanje človeka in UI. Ocenjevanje v takšnem modelu ni enkratno preverjanje znanja, temveč zajema proces od tega, kako študent uporablja UI, do njegovega sodelovanja z vrstniki ter kako sprejema odločitve in kakšne odgovornosti pri tem prevzema. »Tako bomo spodbujali ne le pridobivanje znanja, temveč tudi ustvarjalnost, odpornost in globalno povezanost študentov,« je sklenila.
UI ne bo zamenjala profesorjev
Posvet je izpostavil tudi nevarnost, da bi univerze umetno inteligenco razumele kot bližnjico. Torej če študent lahko z uporabo orodij v trenutku dobi besedilo, analizo ali prevod, je – po mnenju predavateljev – skušnjava velika, da tehnologija zamegli vprašanje, kdo je pravzaprav avtor znanja. Izr. prof. dr. Sandra Kučina Softić z Univerze v Zagrebu je pri tem poudarila, da bo prihodnost izobraževanja uspešna le, če bo ostala osredotočena na človeka. Umetna inteligenca po njenem mnenju lahko izboljša dostopnost do informacij, personalizira učenje in razbremeni administracijo, ne more pa nadomestiti mentorstva, dialoga in etične presoje. Doc. dr. Luka Tomat z ljubljanske ekonomske fakultete je ob tem pripomnil, da »umetna inteligenca ne more zamenjati učitelja, profesorja ali učenca, študenta, saj moraš dobro poznati področje, da lahko presodiš, ali je produkt UI pravilen ali ne«.
Tudi doc. dr. Miha Lavrič z DOBA Fakultete vidi ključno nalogo univerz v tem, da študente naučijo odgovorne in kritične rabe UI, pri čemer naj bi slednja spodbujala radovednost in odpirala nova vprašanja, ne pa se uporabljala kot orodje za izogibanje intelektualnemu naporu.
Posvet DOBA Fakultete je pokazal, da se univerze ne morejo več spraševati, ali bodo umetno inteligenco vključile v izobraževanje, temveč kako jo bodo vključile – in pod kakšnimi pogoji. Odločilno bo, ali bodo nove tehnologije uporabile kot bližnjico ali kot priložnost za poglobljeno učenje, razvoj ustvarjalnosti in odgovornosti. Če bodo izobraževalne ustanove znale postaviti človeka v središče in umetno inteligenco razumeti kot orodje, ne kot nadomestek znanja, lahko prihodnje generacije študentov dobijo nekaj, česar prejšnje niso imele: resnično partnerski odnos med tehnologijo in učenjem.
