Presojanje ustavnosti novele zakona o RTV Slovenija, v katerem sta bila izločena dva ustavna sodnika, je sprožilo tudi vprašanje, kako na ustavnem sodišču preprečiti patpoložaj, ki se lahko zavleče vse do iztekov mandatov posameznih sodnikov in posledičnih menjav v sestavi ustavnega sodišča.
Ustavno sodišče mora svoje končne vsebinske odločitve sprejeti z večino vseh sodnikov, torej s petimi glasovi. Kot pojasnjuje predsednik ustavnega sodišča Matej Accetto, so se s kolegi v preteklosti že spraševali, ali bi potencialno odprli vprašanje presoje zakona o ustavnem sodišču, ki nima odgovora na situacijo, ko kljub več poskusom ni mogoče zbrati niti pet glasov za kakršno koli rešitev. Tovrstni zapleti so se namreč v preteklosti že dogajali. »Ena izmed preteklih sestav ustavnega sodišča se je znašla v situaciji, ko so bili izločeni štirje sodniki, tako da je bilo mogoče o zadevi odločiti le tako, da je preostalih pet sodnikov doseglo soglasje,« razlaga Accetto. Ustavno sodišče ima možnost, da pripravi več osnutkov rešitve, zamenja lahko njihovega avtorja – poročevalca … Če pa do soglasja kljub vsemu ne pride, lahko zadeva obvisi za nedoločen čas oziroma vsaj do zamenjave sestave ustavnega sodišča. »Ureditev bi lahko predvidela tudi rešitev za primere, ko zahtevanih petih glasov za odločitev ni mogoče doseči. Nemška ureditev v takšnih primerih pravi, da ko ni mogoče doseči zahtevane večine za razveljavitev izpodbijanega akta, naj gre za sodbo ali zakon, tak akt ostane v veljavi,« eno izmed možnih zakonskih rešitev vidi Accetto, ki nemško rešitev ocenjuje kot »morda ne nerazumno«.
Standardi za izločanje sodnikov
so primerljivi
Da ima prav nemška ureditev vgrajeno določbo, ki preprečuje patpoložaj, ni naključje, saj nemško sodišče nasprotno od praktično vseh najvišjih sodišč po svetu nima neparnega števila sodnikov v senatu. Nemško ustavno sodišče je sestavljeno iz dveh senatov, v vsakem pa sedi osem sodnikov, ki naj bi bili po svetovnonazorskem prepričanju razdeljeni na dve četverici.
Nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, ki se je že v več javnih zapisih pozitivno opredelil do nemške rešitve, dvomi, da bi v Sloveniji lahko zbrali dovolj politične volje vsaj za uvoz pravila, ki bi onemogočilo patpoložaj. Tudi sicer bi bilo po njegovem mnenju v slovensko ustavo ali zakon o ustavnem sodišču zelo težko zapisati pogoje, pod katerimi bi takšno pravilo veljalo v slovenskem pravnem redu. Glede težav, ki lahko nastopijo v primeru izločitev sodnikov, pa Krivic meni, da bi bilo pri odločanju o ustavnosti zakonskih predpisov smiselno črtati institut izločanja sodnikov. Na vprašanje, ali so standardi za izločanje sodnikov (tako na ustavnem kot tudi na rednih sodiščih) v Sloveniji višji oziroma strožji in zato morda pogosteje prihaja do izločitev, Krivic odgovarja, da so ti standardi po vsem svetu zelo podobni in da se tudi slovenska sodišča držijo enakih standardov, kot veljajo po praksi evropskega sodišča za človekove pravice.
Avstrijci poznajo
nadomestne sodnike
Nekatera sodišča, denimo avstrijsko ustavno sodišče, po drugi strani poznajo ureditev, po kateri manjkajoče ustavne sodnike nadomestijo začasni, ad hoc sodniki, vendar predsednik slovenskega ustavnega sodišča Accetto ob tem opozarja, da je avstrijsko ustavno sodišče zasnovano povsem drugače.
»Avstrijsko sodišče deluje tako, da se nekajkrat na leto dobi na intenzivnih sejah, ki trajajo nekaj tednov, ustavni sodniki in nadomestni sodniki pa lahko opravljajo še drugo redno zaposlitev. Celo kot redni sodniki ali odvetniki. V takšnem sistemu lahko koncept nadomestnega sodnika funkcionira, ker se v obdobju odločanja za to kratko obdobje iz svoje redne zaposlitve preseli na ustavno sodišče,« razlaga Accetto. Zaradi specifičnosti avstrijske ureditve si težko predstavlja, da bi bil institut nadomestnih sodnikov primeren za slovenski prostor. Slovensko ustavno sodišče namreč skoraj vsak teden obravnava kakšno zadevo, v kateri je kdo izmed ustavnih sodnikov izločen, tako da bi morali biti nadomestni sodniki praktično v stalni pripravljenosti.
