5. del - Kakšen davek naj bo
Nekega dne se politiki odločijo uvesti nov davek in skličejo vaščane. Povedo jim, da bodo obdavčili kokoši. Kmetje se začudijo: »Zakaj samo kokoši? Kaj pa lisice, ki nam jih kradejo?« Politik se nasmehne: »Lisice pobegnejo, kokoši pa ostanejo v kurniku. Najlažje je obdavčiti tiste, ki ne morejo uiti.«
Najlažje je udariti po najbolj transparentni in vidni obliki premoženja, tj. po nepremičninah, čeprav so edina oblika premoženja, ki je neposredno in takoj uporabna oziroma ima uporabno vrednost za lastnika in družbo kot celoto. Za nepremičnine je značilno, da so nepremične in zato »žal« ne morejo »pobegniti« iz države. Politiki pogosto spregledajo, da zgolj grožnja s takim davkom za več desetletij zavre gradnjo novih stanovanj. Dokler bomo imeli vlade, v katerih je prisotna le trohica takega razmišljanja, bodo cene stanovanj (zaradi pomanjkanja novogradenj) višje, prav tako najemnine. Finančni trgi se hitro odzivajo na razne grožnje in že za desetinko odstotka višja obrestna mera na finančnih trgih drastično poviša znesek 20-letnega stanovanjskega posojila. Kakšno ekonomsko škodo bi povzročila napovedana 1,45-odstotna obdavčitev, presega namen tega feljtona, vendar si lahko pozoren bralec ustvari lastno mnenje, kako že gola grožnja z napovedano obdavčitvijo hromi investicijske namere tistih, ki bi gradili stanovanja, kot tudi tistih, ki bi stanovanja oddajali.
Zakaj politično nevtralen davek
Kljub vsem kritikam predlaganega davka na premoženje oziroma selektivnega davka na stanovanjske nepremičnine pa se s predlagatelji davka lahko strinjamo, da potrebujemo pravi davek na nepremičnine (ne na premoženje), vendar moramo izhajati iz jasnih predpostavk, če ne želimo, da bi zakon postal predmet političnega obračunavanja in prvi zakon, ki ga bo nova vlada ukinila takoj po zmagi na volitvah. Uvedba davka ne sme nasprotovati ekonomski logiki in ne sme zavirati investicij. Davek mora biti zasnovan tako, da ga sprejmejo tako levi kot desni volilci, zato mora ostati politično nevtralen in sprejemljiv za vse skupine volilcev (kolikor pač lahko davek je). Drugače bomo zašli v situacijo, podobno Franciji, ko se leve in desne vlade izmenjujejo, ena obdavči bogate (takrat bogati pobegnejo v Belgijo!), druga vlada jih ponovno razbremeni. Ali pa primeri Finske in Norveške, ko so ugotovili, da je davek na premoženje škodljiv, saj se mu bogati zlahka izognejo.
Davčna stopnja mora biti kar se da nizka, davčna osnova pa široka in brez izjem. Davek naj zasleduje zgolj fiskalne cilje, ki so omejeni na potrebe financiranja lokalne infrastrukture. Dokazali smo, da davek s prisilo ne more pozitivno vplivati na povečano ponudbo stanovanj, kaj šele najemnih stanovanj. Zato mora biti njegov namen jasen in omejen na financiranje lokalne infrastrukture, ki neposredno povečuje vrednost nepremičnin. Le tako davek ne bo ustavno sporen, saj za znesek davka dobimo ustrezno protivrednost.
Konkretno to pomeni, da naj bi novi davek na nepremičnine zbral približno toliko sredstev, kot jih zdaj zberemo z nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) in davkom od dohodka občanov (davek na premoženje iz leta 1988!). Upravičenec za davek mora biti izključno lokalna skupnost, saj ima ta tudi najboljše evidence o nepremičninah na svojem območju. Davčna stopnja mora biti enotna, brez regulatornih ali socialnih ciljev, namenjena pokrivanju stroškov lokalne infrastrukture oziroma negativnih eksternalij, ki jih nepremičnine povzročajo s svojim obstojem.
Osnova za obdavčitev naj bo posplošena vrednost nepremičnine (po Gursu), vendar naj se psihološko »razveže« od neposredne davčne osnove, ki naj predstavlja le del (na primer 25 odstotkov) Gursove vrednosti. Tako bi odpadle špekulacije glede vplivanja na uradne vrednosti nepremičnin in potrebe po tržnih cenitvah v davčnih postopkih. Gursovi podatki naj za potrebe stroke ostanejo dostopni, za davčne namene pa naj se vrednotenja zamrznejo za več let. Tako se preprečijo stalna nihanja in nezadovoljstvo ljudi, ki jih vsakokratna vrednotenja Gursa upravičeno vznemirjajo.
Če država sistematično prispeva h gradnji lokalne infrastrukture, naj se določi delež delitve med občino in državo, vendar naj občina ostane glavni upravičenec davka. Občina naj samostojno določi davčno stopnjo znotraj nekega vnaprej določenega zakonskega razpona (na primer 0,05 do 0,2 odstotka). Stopnja naj bo za vse zavezance znotraj občine enaka, saj se s tem prepreči selektivno obremenjevanje posameznih subjektov, kot ga poznamo v obstoječi ureditvi NUSZ.
Zavezanci za davek morajo biti vsi uporabniki infrastrukture, brez nepotrebnih izjem: fizične in pravne osebe, država, cerkev, tuja predstavništva in drugi uporabniki, saj vsi ti ustvarjajo potrebo po lokalni infrastrukturi. Izjeme so možne le v primerih mednarodnih sporazumov ali posebnega pomena kulturnih spomenikov. Povsem vseeno je, ali je na območju občine vojaško skladišče ali pa obrtna cona, oboje povzroča potrebo po infrastrukturi in terja obdavčitev.
Plačnik naj bo uporabnik
Plačnik davka naj bo tako kot pri NUSZ neposredni uporabnik nepremičnine, ne glede na lastništvo – najemnik, zakupnik, užitkar, imetnik stanovanjske ali stavbne pravice ali kakšen drug uporabnik. To jasno poveže davek z ekonomsko logiko, saj je prav uporabnik tisti, ki ima največ koristi od lokalne infrastrukture.
Širok krog plačnikov preprečuje možnost politične arbitrarnosti pri določanju davčne stopnje. Hkrati to pomeni močno spodbudo za racionalno uporabo nepremičnin, kar lahko pozitivno vpliva tudi na trg najemnih stanovanj. Občine s tem dobijo stabilen vir financiranja, kar bo pozitivno vplivalo na decentralizacijo, racionalno rabo prostora ter zmanjšalo pritisk na državni proračun. Tako zasnovan davek bo dolgoročno vzdržen, politično sprejemljiv, ekonomsko racionalen ter ustavno nesporen.
Tak nepremičninski davek koristi vsem, saj krepi lokalno samoupravo, zmanjšuje birokracijo ter preprečuje arbitrarnost politikov pri odločanju o višini davka. Levici bo všeč, ker je transparenten in omogoča financiranje nujno potrebne lokalne infrastrukture in s tem boljše javne storitve. Desnici pa bo blizu, ker spodbuja racionalno uporabo nepremičnin, omogoča večjo avtonomijo občin, zagotavlja nižje in stabilne davčne stopnje ter ne posega v zasebno lastnino, saj obdavčuje zgolj realne koristi, ki jih ima uporabnik nepremičnine od lokalne infrastrukture. Tako zasnovan davek je kompromis, ki hkrati preprečuje nepotrebne politične konflikte.
Naslednjič pa o ukrepih za povečanje stanovanjske gradnje in števila najemnih stanovanj, saj z napovedanim davkom tega vprašanja ne rešujemo.
