Slovenska zakonodaja je jasna: stroški volilne kampanje za volitve v državni zbor ne smejo preseči 0,4 evra na posameznega volilnega upravičenca v volilnem okraju oziroma volilni enoti. Stroški za listo kandidatov torej letos ne smejo preseči 680.000 evrov. S to omejitvijo glede na odgovore, ki smo jih prejeli, stranke nimajo težav. Katere storitve so kupili, koliko denarja so predvideli za letošnjo kampanjo in iz katerih virov, smo vprašali stranke Gibanje Svoboda, SDS, SD, Levica, LMŠ, Povežimo Slovenijo, SNS, NSi, Piratska stranka, Vesna, Naša dežela, SAB in DeSUS.
SDS daleč najbogatejša stranka
Odgovorili so vsi, glede ocene stroška kampanje pa so bili najmanj konkretni v SDS, kjer so dejali, da »za financiranje kampanje načrtujejo porabo sredstev v višini, s katero bo volilcem mogoče učinkovito in ustrezno predstaviti program«. To je na parlamentarnih volitvah leta 2018 pomenilo 451.000 evrov. V stranki so izjemno prisotni tako na terenu kot na družbenih omrežjih. SDS je sicer daleč najbogatejša politična stranka v državi; ob koncu leta 2020 je imela na računu 2,4 milijona evrov. Sledita ji Konkretno (prej SMC) s 624.000 evrov in Nova Slovenija s 576.000 evrov. V prvi, ki se je s strankami SLS, Zeleni in NLS povezala v gibanje Povežimo Slovenijo, bodo letos za kampanjo namenili okoli 300.000 evrov. V NSi oprijemljive ocene niso navedli, bodo pa letos za kampanjo, ki vključuje spletne, obcestne in TV-oglase, zagotovo namenili več kot leta 2018, ko so odšteli dobrih 195.000 evrov.
S podobno razkošno kampanjo glasove lovijo tudi Socialni demokrati, kjer pravijo, da bodo izkoristili manj kot polovico dovoljenih sredstev, s čimer se bodo torej približali vsoti izpred štirih let, ko so porabili 336.000 evrov. Kot ključnega so izpostavili pogovor z ljudmi, največ sredstev, ki so jih zagotovili s prenosom z računa stranke in prispevki članov, pa so namenili terenskim aktivnostim in digitalnemu oglaševanju. V SAB so s pomočjo privarčevanih sredstev za več kot tretjino povečali vložek izpred štirih let, največji del od 200.000 evrov pa je šel za (vele)plakate ter oglaševanje na družbenih omrežjih in radiu.
Razkošna kampanja novink
V preostalih strankah KUL, to je Levici in LMŠ, ostajajo pri podobnih zneskih kot na prejšnjih volitvah. V Levici znova niso najeli zunanjih svetovalcev, temveč stavijo na hišno znanje in vsebinsko kampanjo s poudarkom na stiku z ljudmi, 120.000 evrov pa so financirali iz prihrankov, prispevkov članstva in članarin funkcionarjev. Tako v Levici kot v SAB ne izključujejo možnosti najetja posojila, v LMŠ pa ne nameravajo preseči 100.000 evrov, kolikor so jih namenili za predvolilno obdobje.
Bistveno manj skromni so v zunajparlamentarnih novinkah Naša dežela in Gibanje Svoboda. V stranki Aleksandre Pivec so strošek kampanje ocenili na 200.000 evrov. Ker je zanje ključen stik z ljudmi, so razen na plakate, letake in medijski zakup stavili še na tovornjak s premičnim odrom, s katerim so obšli državo. Financirajo se iz članarin in prispevkov fizičnih oseb. Še enkrat toliko, torej okoli 400.000 evrov, so za kampanjo predvideli v stranki Roberta Goloba.
Če govorimo o zunajparlamentarnih strankah, sta zgoraj omenjeni stranki izjema in ne pravilo. V Vesni so za kampanjo namenili 40.000 evrov, pri čemer so izkoristili brezplačna plakatna mesta, plakate pa so postavili tudi na zasebna zemljišča podpornikov. V Piratski stranki Slovenije, v kateri so več kot potrojili vložek v primerjavi s predhodnimi volitvami, se končni znesek vrti okoli 70.000 evrov. Sredstva so črpali izključno iz proračunskih sredstev, ki jih prejemajo zaradi rezultata, doseženega na preteklih državnozborskih volitvah. Po zakonu o političnih strankah imajo pravico do sredstev iz državnega proračuna tiste stranke, ki so prejele najmanj odstotek glasov. Četrtina prejemka je enaka za vse, preostali delež pa je sorazmeren volilnemu rezultatu.
Velika dilema in prazni slogani
Dr. Dejan Verčič, profesor na ljubljanski FDV in partner v družbi Herman & partnerji, pravi, da največji vložijo največ in da ima Slovenija eno samo volilno dilemo, ki se je tudi odražala v kampanjah, to je – Janez Janša da ali ne. »Na ravni te velike slike SDS vzdržuje eno vodilnih mest že daljše časovno obdobje in tudi pred temi volitvami jim kaže zelo dobro. Kampanjo so začeli zgodaj, so mojstri tehnologije tako imenovane permanentne kampanje, njihova zgodba pa je enostavna in razumljiva – varnost in proti eksperimentom.« Na levosredinskem polu se ob tem nikakor ne uspe vzpostaviti trajna alternativa, ki bi preživela nekaj volitev. Tokrat je to Robert Golob. »V Gibanju Svoboda so kampanjo začeli razmeroma pozno, a tudi njihova zgodba je enostavna in razumljiva – ne Janševa vlada,« je izpostavil sogovornik.
Se pa pod to veliko sliko, tako Verčič, skriva več manjših, ki bodo odločile o mandatarju. »Nekaj dni pred volitvami se zdi, da bo prava zmagovalka teh volitev Levica, ki lahko ujame ali celo premaga SD. Njihova kampanja v povezavi s Slavojem Žižkom je odprla največ vprašanj in je zato deležna največ pozornosti – tudi napadov političnih nasprotnic, ki ji nespretno celo dvigujejo vidnost.« Verčič je menil, da rast Levice kaže na smiselnost političnega komuniciranja z vsebino. »Praktično vse druge stranke so stavile na ponavljanje praznih sloganov in obljub – če ne bi zraven pokazale obraza kandidata in pripisale imena stranke, bi jih bilo enostavno zamenjati med seboj.« Kot največjo zmagovalko teh volitev Verčič vidi voditeljico, ki na volitve sploh ni šla. »To je Nika Kovač z Inštitutom 8. marec in Glasom ljudstva. Vse kaže na visoko udeležbo na volitvah in torej na prebujanje slovenskega političnega telesa – od pitne vode do aktivnega državljanstva. 
