Novoletni prazniki se po svetu končujejo različno. V večini držav Evropske unije je dela prost le 1. januar, medtem ko se že naslednji dan življenje vrne v vsaj približno običajen ritem.
Tako je na primer v Nemčiji, Franciji, Italiji, Avstriji in na Hrvaškem, kjer zakonodaja praznike omejuje predvsem na simbolni začetek leta. Razlogi za to so predvsem gospodarski. Dodatni prosti dan po oceni nekaterih vlad pomeni izpad delovnih ur in višje stroške za delodajalce. Vključeni pa so tudi zgodovinski razlogi, saj se tradicija praznovanja novega leta večinoma osredotoča na silvestrovo in prvi dan januarja.
Kljub temu obstajajo izjeme. Na Novi Zelandiji je 2. januar uradno dela prost dan, prav tako v nekaterih delih Združenega kraljestva, denimo na Škotskem. Tam je drugi januar povezan s tradicionalnim praznovanjem hogmanaya, ki pogosto traja več dni in ima močan kulturni pomen. Podobno velja še za nekaj držav zunaj Evrope, kjer so prazniki vezani na daljša družinska srečanja ali podnebne razmere, ki vplivajo na ritem dela.
Praznik v preteklosti že ukinjen
Slovenija ima pri tem svojo posebno zgodbo. Drugi januar je bil dela prost dan že v času nekdanje Jugoslavije, ko je bil poudarek na daljšem praznovanju novega leta in postopnem vračanju v delovno leto. Ta ureditev se je ohranila tudi po osamosvojitvi, saj je bila v javnosti sprejeta kot del ustaljene tradicije. Leta 2013 so praznik zaradi znamenitih varčevalnih ukrepov ukinili, kar je sprožilo nezadovoljstvo javnosti in sindikatov.
Drugi januar je bil leta 2017 znova uveden kot dela prost dan. Odločitev ni temeljila le na nostalgiji, temveč je bila tudi posledica razprav o iskanju ravnovesja med delom in prostim časom.
Podporniki so poudarjali, da dodaten prosti dan omogoča lažji prehod v delovno leto, več časa za družino ter pozitiven učinek na domači turizem in gostinstvo. Kritiki pa so opozarjali na stroške za gospodarstvo in zmanjšano konkurenčnost.