Vojna v Ukrajini poslabšuje svetovno prehransko varnost in prehransko krizo z visokimi ter nestabilnimi cenami energije, hrane, gnojil pa tudi z motnjami v dobavnih verigah. To bo botrovalo nadaljnji rasti števila ljudi, ki se po svetu spopadajo z akutnim pomanjkanjem hrane. Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO), Mednarodni denarni sklad (IMF), Svetovna banka, Svetovni program za hrano in Mednarodna trgovinska organizacija (WTO) so zato pred dnevi pozvali države, naj ponovno proučijo svoje kmetijske politike in posege na trgu, kot so subvencije in izvozne omejitve. Eno od temeljnih sporočil apela je: vlagajte v preoblikovanje prehranskih verig.
Stališče, da se država problematike agroživilstva loteva na napačen način, je bilo srž predavanja profesorja na ljubljanski Biotehniški fakulteti dr. Aleša Kuharja na nedavnem nabavnem vrhu 2022 v organizaciji Združenja nabavnikov Slovenije. Po njegovih navedbah se je predzadnje pomembno – pozitivno – prestrukturiranje slovenskega agroživilstva zgodilo v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so bili vzpostavljeni socialistični, vertikalno integrirani oskrbni sistemi, od surovin do končnih izdelkov, vključno z domačo in mednarodno trgovino. »Pred vstopom v EU in predvsem po njem so zunanji in notranji dejavniki sprožili zadnje – negativno – prestrukturiranje, ki je temeljilo na napačnih predpostavkah, te pa so močno zakoreninjene še danes.«
Po Kuharjevih besedah smo v Sloveniji pred pomembnimi strukturnimi izzivi kmetijstva. Če želi vlada želi doseči kakršnekoli učinke, bodisi blaženje cenovnih pritiskov bodisi zagotavljanje proizvodnega potenciala, kar je prav tako velik izziv, so potrebni ciljni ukrepi, je dejal. »V primeru, da se intervenira le na ravni pridelave kmetijskih surovin, ki v proizvodnih stroških in distribuciji živil obsegajo približno petino vrednosti, ni možno doseči proizvodnega potenciala hrane in živil na trgovinskih policah. Vse, kar je v povezavi s hrano, družba podpira. Toda v desetletjih so bile v slovenski konstrukt kmetijstva investirane milijarde evrov, učinki na policah, družbeni učinki kmetijstva, okoljske vzdržnosti kmetijske predelave v Sloveniji pa so slabi,« je bil kritičen Kuhar.
Folklorna agroživilska scena
Po njegovem mnenju država ne bi smela enačiti vseh kmetijskih gospodarstev, saj je več kot polovica od njih gospodinjstev, ki kmetujejo, a na realno kmetijstvo, predvsem na oskrbni sistem pridelave, predelave in distribucije hrane, ne vplivajo veliko. »Država bi morala povedati, kaj je cilj blažilnih ukrepov v kmetijstvu: ali so to socialni ukrepi na podeželju, zmanjševanje draginjskih pritiskov na netržne pridelovalce surovin, ali doseganje nekega širšega družbenega učinka, kot je blaginja vseh, ne le okoli 60.000 gospodinjstev, ki kmetujejo. Folklorna agroživilska scena, ki je zdaj prisotna v Sloveniji, je sicer tudi okej, vendar bi se morali bolj zavzemati za vzdrževanje in razvoj velikih kmetijskih gospodarstev, predelovalnih podjetij, institucij …« je povedal Kuhar. Zato državna intervencija za blaženje draginje v primarnem sektorju, torej pri pridelavi kmetijskih surovin, po njegovem mnenju ni ustrezen ukrep. »Stroškovni šok v primarnem sektorju je bil sicer že pogašen z rastjo cen kmetijskih surovin.«
Cene kmetijskih surovin, izpostavlja Kuhar, na največjih borzah že pet mesecev zaporedoma padajo, maloprodajne cene hrane pa ne. »Zakaj ne? Ker so se zaloge za surovine oblikovale na bistveno višjih cenovnih ravneh, kot so bile cene za proizvodnjo, predelavo hrane in maloprodajne cene v preteklem obdobju. Poleg kmetijskih surovin cene hrane na policah poganja tudi marsikaj drugega, med drugim naraščajoče cene energentov in gnojil,« je dejal Kuhar in dodal, da imajo gnojila velik učinek na produktivnost kmetijstva, njihovo pomanjkanje pa se lahko v številnih državah po svetu odrazi v lakoti.
Po regulaciji cen energentov ni izključeno, da bo vlada posegla tudi na trg hrane. »Ker pritiski na cene kmetijskih surovin popuščajo, poleg tega je trg hrane diverzificiran na tisoče izdelkov in se ne more primerjati s homogenim trgom električne energije, se postavlja vprašanje, kaj sploh regulirati, da merilnika cen niti ne omenjam,« je dejal Kuhar. V predelavi in distribuciji hrane je delež porabljene energije v povprečju nižji kot pri pridelavi kmetijskih surovin, kar zaradi naraščanja cen energentov nakazuje osnovo za intervencijo v Sloveniji, je dodal.
Idealne razmere v maloprodaji
Dolgo časa je bilo veliko govora o izrabi pogajalske moči v Sloveniji. Toda po Kuharjevih besedah je v zadnjem obdobju zvišanje maloprodajnih cen na proizvodne cene v Sloveniji pod povprečjem držav članic EU, medtem ko je bilo pred tem v zgornji tretjini. »Na maloprodajnem trgu konkurenca trenutno deluje, česar ni bilo zaznati že
desetletja, odkar merimo transmisije med primarnimi (kmetijske surovine), sekundarnimi (predelovalna podjetja) in terciarnimi cenami
(trgovine). V maloprodaji imamo idealne razmere. Seveda so cene višje, toda intervencije in grobi
posegi na trg bi bili ob delujoči intenzivnosti konkurence nesmotrni,« je prepričan Kuhar. Predvsem pa
se mu ne zdi smiselno zniževati davka na dodano vrednost hrane. Za blaženje draginje pri prizadetih gospodinjstvih so po njegovem mnenju ustrezna rešitev socialni transferji. Kot ciljno podporo ranljivim skupinam v družbi in gospodarstvu vidi tudi ohranjanje proizvodnega potenciala na primarni in sekundarni ravni.
