Zasebniki se lahko glede na večino predvolilnih programov nadejajo večje vloge v javnem zdravstvu. Ko gre za čakalne dobe, so ideje Gibanja Svoboda na primer presenetljivo podobne pristopu vlade Janeza Janše. V stranki, ki ji glede na volilno napoved Volitve 22 kaže najbolje, so v programu nakazali, da bodo vrata do javnega sistema začasno odprta tudi za zasebnike brez koncesije. »Storitve lahko opravijo vsi izvajalci, ki se prijavijo v sistem,« so predvideli v Gibanju Svoboda, ki ga vodi Robert Golob. Pri tem sicer dodajajo, da bi ukrep veljal le do upada čakalnih vrst na dopustno raven.
Podobno je ministrstvo za zdravje ravnalo pri lanskem razpisu za skrajševanje čakalnih dob, kjer pa so bili čisti zasebniki pri dodeljevanju programov na vrsti za javnimi zavodi in koncesionarji. V Gibanju Svoboda bi se krajšanja vrst lotili na podlagi interventnega zakona oziroma z aneksom k splošnemu dogovoru, ki določa vsakoletno razdelitev denarja za zdravstvo. Novost bi bilo še dosledno plačevanje bolnišnic in drugih izvajalcev glede na število opravljenih zdravljenj; za zdaj to velja le za del zdravstvenih storitev.
Od ukinjanja koncesij do novih bolnišnic
Predvolilne napovedi SDS o položaju javnih zavodov, koncesionarjev in čistih zasebnikov so previdnejše, a omogočajo ukrepe v podobnem duhu. »Vzpostavili bomo stimulativno okolje za vse izvajalce zdravstvenega varstva,« so zapisali. Konkurenčno okolje bo po njihovih besedah vodilo tudi v skrajšanje čakalnih dob.
Da bi v Sloveniji ukinili koncesije, s katerimi občine in državne oblasti odločajo o potrebi po vključevanju zasebnikov v javno zdravstvo, si prizadevajo v zdravniških organizacijah. Delo v javnem zdravstvu bi bilo treba po njihovem omogočiti vsem izvajalcem z ustreznim dovoljenjem, tovrstne predloge pa so obudili tudi v letošnjem predvolilnem obdobju. Najbolj dosledno jih odseva program NSi. Koncesije bi odpravili, v javno mrežo izvajalcev, ki so financirani iz zdravstvenega zavarovanja, pa bi v NSi vključili vse z dovoljenjem za opravljanje storitev.
Podeljevanje koncesij bi – s povsem drugačnimi cilji kot v NSi – ustavili tudi v Levici. Sodelovanje v javnem sistemu bi dopustili le obstoječim koncesionarjem, ki pa bi morali presežke vračati v javni zdravstveni sistem. Čakalne vrste bi odpravljali tudi s črtanjem določb, ki zdravnikom omogočajo dopolnilno delo. Na javne zavode se osredotočajo tudi v SD, kjer bi jim prednostno namenili dodaten denar za skrajševanje čakalnih dob. V SD med vzroki za dolge vrste v javnih ustanovah izpostavljajo pojav »dvoživk«, torej delo zdravnikov iz javnih zavodov pri zasebnikih. Med njihovimi načrti je povečanje stimulacije za dodatno delo v javni zdravstveni ustanovi.
V LMŠ bi denar za skrajševanje čakalnih dob delili po lanskem receptu ministrstva za zdravje. Prvi bi bili na vrsti javni zavodi, naslednji koncesionarji, zatem pa še zasebniki brez koncesije. Dostopnost zdravljenj bi povečevali še z vzpostavitvijo mestnih bolnišnic v Ljubljani in Mariboru. Da bodo uporabili vse razpoložljive vire, napovedujejo tudi v SAB: »Absolutno prednost ima javno zdravstvo, sledijo koncesionarji, na koncu pa tudi zasebniki.« Novo regijsko bolnišnico po oceni SAB potrebuje Ljubljana. V Povežimo Slovenijo pa se zavzemajo za »poenotenje organizacije«.
Večina strank, ki jim na volitvah kaže najbolje, bi mesto v javnem zdravstvu torej odmerila tudi zasebnikom brez koncesije. Vladne koalicije so se odločitvam, kje naj opravljajo katero zdravljenje, po drugi strani vedno znova izogibale. Z jasnimi načrti bi razrešili marsikatero dilemo, tudi glede obsega sodelovanja zasebnikov v posameznem delu zdravstva. Z razdeljevanjem programa mimo koncesij se država odpove pomembnemu vzvodu, ki ga ima v rokah. Pri čemer ne smemo pozabiti na tveganje, da bodo javni zavodi – ti zdravljenja marsikdaj opravijo tudi takrat, ko plačila zdravstvene blagajne ne pokrijejo vseh stroškov – v prihodnje še šibkejši. Da so se javne bolnišnice, če odštejemo obdobje napihnjenih cen za zdravljenje covida, vedno znova utapljale v izgubah, ni (samo) rezultat slabega upravljanja. Če bi se potegovale le za tiste storitve, ki bi jim prinesle plus, kot se lahko odloči zasebnik, bi bilo njihovo poslovanje boljše. S tem pa bi izgubljali bolniki.
Slepa pega: stik s čakajočimi
Na prve preglede in terapevtsko-diagnostične storitve je po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) prvega aprila čakalo 225.602 ljudi v Sloveniji, od tega jih je bilo kar 96.125 v vrstah predolgo. Na NIJZ ne skrivajo, da pri nekaterih izvajalcih zdravljenj vnašanje podatkov o čakajočih ni dovolj dosledno. Zastopniki pacientovih pravic so na drugi strani opozarjali na zmedo, ki je nastala zaradi številnih odpovedi terminov in prenaročanja bolnikov med pandemijo. Na informacije, koliko ljudi čaka in kako dolgo so v vrstah, se torej ni mogoče povsem zanesti. Še manj pregleda pa je nad tem, kaj se v obdobju, ko je njihovo ime zgolj zabeleženo na enem od seznamov, dogaja z bolniki. Slednjih nihče ne povpraša, ali so se njihove težave morda še povečale.
Stranke napovedujejo povečano skrb za digitalizacijo v zdravstvu (Gibanje Svoboda, SDS, NSi, SD, LMŠ, SAB) oziroma urejanje sistema eNaročanja (Levica). Gre za korake, ki bi bili potrebni že zdavnaj. Ob zahtevah, da povečajo število »nekoronskih« zdravljenj, zdravstveni delavci vse pogosteje opozarjajo na zagate z informacijsko tehnologijo. Želijo si na primer, da bi na enem mestu dostopali do vseh podatkov o preteklih bolnikovih zdravljenjih. V strankah so očitno prisluhnili. Iz programov pa nasprotno ni razvidno, kako nameravajo poskrbeti za vzpostavljanje osebnega stika s čakajočimi prebivalci. Slepa pega, ki se je v javnem zdravstvu širila med pandemijo, pesti tudi politike.
