Družba Slovenski državni gozdovi (SiDG) bo 1. julija praznovala sedmo obletnico obstoja. Leta 2016 jo je ustanovila takratna vlada Mira Cerarja. V upravljanje ji je prepustila državne gozdove in sklenila, da bo sedež podjetja v Kočevju. Med drugim zato, ker je tam največji strnjeni kompleks državnih gozdov. V tem času se je na čelu SiDG zvrstilo že sedem glavnih direktorjev. Od 1. januarja letos to funkcijo za 10.101,45 evra osnovne bruto plače opravlja Marko Matjašič, njegova desna roka pa je Aleš Kadunc, čigar bruto plača je 8.586,23 evra. Oba sta v državno gozdarsko podjetje presedlala iz GG Bled, ki je v lasti ljubljanske nadškofije.
Zaposleni pišejo anonimke
»Obvestiti vas moramo, da tako slabe klime in vzdušja v podjetju še ni bilo. Mi nismo GG Bled, s katerim nas naš glavni direktor ves čas primerja,« med drugim piše v eni od anonimk, uperjenih zoper novo vodstvo, ki so jo avtorji naslovili tudi na nadzorni svet SiDG. Blejski dvojec Matjašič-Kadunc je kmalu po prevzemu vodenja državnega gozdarskega podjetja odpustil štiri zaposlene. Tri iz poslovnih razlogov, so pojasnili, in enega iz krivdnih. Nedavno je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejelo še 22 sodelavcev SiDG. Vsem so ponudili nove, »neustrezne« pogodbe o zaposlitvi. Službo so jim namreč ponudili v najetih prostorih v Sinji Gorici pri Vrhniki, do koder je z javnim prevozom v eno smer najmanj poldruga ura vožnje. V SiDG pravijo, da je nove pogodbe o zaposlitvi sklenilo 21 delavk in delavcev.
Prejšnje vodstvo SiDG je avgusta 2021 v Kočevju za slab milijon evrov kupilo poslovno zgradbo Marof, v kateri je imelo sedež vse od ustanovitve. Ker je objekt potreben temeljite obnove, so zaposlene začasno preselili v najete prostore na Reški cesti v Kočevju. Toda obnova Marofa, ki naj bi bila končana do konca lanskega leta, se sploh še ni začela. Novo vodstvo SiDG pojasnjuje, da zato, ker so predvideni stroški z nekaj manj kot 1,6 milijona evrov poskočili na dobre štiri milijone. Namesto obnove Marofa so se zato odločili zaposlene razseliti na tri različne lokacije. Nekaj jih bo ostalo v Kočevju, in sicer v prostorih Logistike, ki so last SiDG, nekaj se jih bo vozilo v Sinjo Gorico, kjer je SiDG lani za petnajst let najel poslovne prostore, ki niso povsem izkoriščeni, nekaj pa jih bo delalo v Kočevski Reki, v prostorih žagarskega podjetja Snežnik, ki je hčerinska družba SiDG.
Županovo ponudbo so zavrnili
Kočevski župan Vladimir Prebilič je prepričan, da je ta selitveni manever povsem nepotreben. Povedal je, da so v začetku leta, ko so se pojavile govorice o selitvi sedeža SiDG iz Kočevja, povabil na pogovor novo vodstvo državnega gozdarskega podjetja. Predlagal jim je po njegovem mnenju zelo preprosto rešitev. »Sredi Kočevja imamo objekt, katerega obnovo bomo začeli letos. Ko bo končana, vam ga lahko ponudimo v najem in kasneje morda v odkup, sem dejal predstavnikom SiDG, vendar so me zavrnili. Država ima največje sklenjene gozdne površine ravno na Kočevskem, zato je logično, da je SiDG tukaj. To je eden redkih primerov, ko je sedež državne institucije zunaj Ljubljane. Zdaj ga hočejo preseliti samo zato, ker se mora nekaj ljudi voziti na delo v Kočevje,« je razočaran Prebilič.
Nesprejemljivo se mu zdi, da je od vodstva odvisno, kje bo sedež podjetja. »Ko se nekdo poteguje za vodstveni položaj, točno ve, kje bo delal. To je podobno, kot bi sedež Luke Koper preselili v Lendavo, če bi bil trenutni direktor od tam. Tudi sam se že dvaindvajset let vozim v službo v Ljubljano. Če hočem delati na univerzi, kjer sem zaposlen, sem se moral s tem sprijazniti, kajti zaradi mene ne bo nihče univerze premaknil v Kočevje,« je še pripomnil Prebilič. V SiDG so na vprašanje, zakaj so zavrnili županovo ponudbo, odgovorili: »SiDG ne potrebuje novih najetih prostorov. Najprej bo izkoristilo obstoječe lastne in najete prostore.«
Bo Snežnik po 70 letih ugasnil?
Prebilič je kritičen tudi do odnosa države do njenega podjetja Snežnik v Kočevski Reki, v katerem predelujejo in obdelujejo les za uporabo v gradbeništvu in lesni industriji. Snežnik je v začetku leta praznoval 70-letnico obstoja, a prav lahko se zgodi, da bo kmalu ugasnil.
»Uporablja enako tehnologijo kot pred tridesetimi leti. Niti žeblja niso v tem času zabili vanj. Stroji se nenehno kvarijo, delavci pa ne morejo nadoknaditi tega, česar tehnika ne omogoča. SiDG ima denar, zato ne razumem, zakaj se ne lotijo sanacije Snežnika. Podjetje izčrpavajo, in če ga bodo zaprli, bo to izjemen udarec za celotno regijo,« je zaskrbljen župan.
