V revolucionarnem vzdušju odhajata stara vlada in prejšnji sklic parlamenta, ki za seboj puščata minska polja kopice zakonov. Takoj po izvolitvi predsednice državnega zbora je prejšnja vladna koalicija namreč vložila okrog trideset zakonov, ki bodo novi koaliciji za nekaj mesecev močno oteževali obravnavanje nove zakonodaje. Med njimi je tudi še en zakon o RTV, ki podaljšuje proces preoblikovanja javnega medija v propagandno orodje. Ob vsem govoru o konsenzu in pripravljenosti na sodelovanje se kaže nadaljevanje parlamentarne pozicijske vojne. Kot da prejšnja vlada ne bi želela priznati, da je spektakularno izgubila na volitvah, njeno agendo pa so volilci skoraj s plebiscitom zavrnili.

Novi poslanci so prišli v monotonem ritmu ustaljenega protokola. »Pripadla mi je čast, da odprem ustanovno sejo devetega mandata državnega zbora,« je ob 11. uri dopoldne sveže izvoljeni poslanec stranke Gibanje Svoboda Miroslav Gregorič z mirnim glasom začel postopek, s katerim je spodnji dom parlamenta ustanovil samega sebe. Gregorič je sejo vodil do izvolitve predsednice Urške Klakočar Zupančič, ker je najstarejši poslanec. V parlament je bil izvoljen prvič. Dve tretjini poslancev in tudi njihova predsednica so v enakem položaju kot on. Med devetdesetimi člani državnega zbora je samo tretjina že kdaj prej sedela v poslanskih klopeh.

Prišli so v hišo, ki je bila zadnji dve leti priča na desettisoče protestnikom, ki so s presenetljivim potrpljenjem in umetniškimi predstavami zahtevali odstop vlade. Kaj več od izražanja mnenj si običajno niso privoščili, v odgovor pa so dobili spektakel policijskega nasilja s solzilcem in aretacijami. Trg je bil ob petkih dolge mesece ograjen z železno ograjo, zadrževanje na njem pa kaznivo. Državni zbor je iz tedna v teden disciplinirano glasoval za zakonodajo, ki je vladni koaliciji odpirala vrata do polastitve državnih institucij in demontaže njihovega medsebojnega nadzora. Pa ob vsem vrvenju in tudi paradi posebnih policijskih enot na trgu v spremstvu notranjega ministra ni šlo za nič drugega kot za zahtevo po volitvah, ki so potem potekale brez pravega vznemirjenja.

Zamenjava oblasti je stekla skoraj neopazno

Najmirnejša pot do Državnega zbora Republike Slovenije je od Opere čez Valvasorjev park do stavbe nekdanje skupščine. V levem vogalu parka je Grobnica narodnih herojev, ki varuje zgradbo z impozantnim portalom Karla Putriha in Zdenka Kalina. Zadnjega so v grobnico položili leta 1985 – kot bi Slovenija po tistem ne imela več junakov.

Novi državni zbor je imel z Miroslavom Gregoričem srečo. Nekdanji član inšpektorske ekipe Združenih narodov za Irak in Mednarodne agencije za atomsko energijo na Dunaju ima dolgoletne izkušnje z radioaktivnimi materiali. Sejo je vodil z rutiniranim mirom človeka, ki je sedel na več sestankih, kot ima las na glavi. »Pričakujem, da se bo razvila civilizirana razprava,« je odgovoril na vprašanje, kako bo po njegovem mnenju potekalo delo zbora. »Razmerja v parlamentu so takšna, da bomo poskušali dobiti čim širši konsenz. V vsakem primeru pa imamo dovolj poslanskih sedežev, da bomo stvari lahko izpeljali.«

To bo prvi slovenski parlament, ki je bil izvoljen v času, ko politiki odkrito govorijo o možnosti jedrskega konflikta. »O jedrskem orožju se govori preveč ležerno,« je rekel. »Tako blizu jedrskemu spopadu smo bili med kubansko krizo. Takrat so bili na obeh straneh državniki, ki so se zavedali, da v jedrski vojni ni zmagovalcev. Takih državnikov danes ne vidimo. Prizadevati bi si morali za popolno razorožitev z jedrskim orožjem. Ali vsaj za pospeševanje uvajanja con brez jedrskega orožja, pa ne samo v Afriki, Aziji ali Latinski Ameriki. To bi se moralo seliti tudi na sever.«

Sejo je pripeljal do trenutka, ko je bila nova predsednica izvoljena s 55 glasovi za in 25 glasovi proti. Od devetdesetih je bilo navzočih 87 poslancev. Na prvem glasovanju je celotna vladna koalicija glasovala za, opozicija pa je bila proti ali vzdržana. Direktor državne volilne komisije in poslanec v tretjem sklicu Dušan Vučko je na hodniku mimogrede omenil, da ga je že pred dvajsetimi leti »kot sorazmerno mladega človeka motilo, da je bilo treba nujno glasovati proti, če je predlog prišel iz opozicije, tudi če je bil dober«.

Poslanka Mojca Šetinc Pašek se je po 25 letih dela na javni televiziji odločila, da mora v politiko, če hoče odgovoriti na napade politike. Doživela je neprijetne digitalne žalitve z računa predsednika vlade in se odločila, da bo odgovorila analogno z vstopom v parlament. Kaj znajo hitro narediti?

»Realistično lahko pričakujemo nekaj osnovnih sprememb zakona o RTV o upravljanju, nadziranju in financiranju,« je odgovorila. »To je mogoče urediti. Mogoče je depolitizirati upravne in nadzorne organe, da se politika ne bo mogla vmešavati v njihovo delo. Pravila igre bodo znotraj zakona določena. Zdi pa se mi, da so stvari šle zelo daleč, da so osebni odnosi nepopravljivi, strokovnost pa se je sesula. Upam, da bodo profesionalni kolegi sprožili kazenske postopke za osebe, ki so jim to storile.«

Nov center politične moči je postala Nova Gorica. Predsednik države, predsednik vlade in prihajajoči minister za Slovence po svetu so bili rojeni v Šempetru pri Gorici. Novogoriška poslanka Mirjam Bon Klanjšček ne ve, čemu bi pripisala nenadni vzpon zahodne meje v slovenski politiki. »To je nov fenomen,« je rekla. Drugače pa jo zanima, če bo mogoče v parlamentu resno delati na njenem področju šolstva in znanosti. »Med oblikovanjem programa smo vanj vključili zaščito znanstvenega raziskovanja in visoko šolstvo. Ampak spremembe v šolstvu bo treba zastaviti po vsej vertikali od osnovne šole do visokošolskega študija.«

Morda pa se stvari normalizirajo. Vsaka nova oblast ima nekje na začetku svojega programa šolsko reformo.