Sodni svet je na svoji zadnji seji sprejel sklep, s katerim je prevzel pobudo predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča Marjana Pogačnika in s tem tudi iniciativo glede organizacije strokovnega posveta o problematiki kazenskega sodstva, ki se sooča s »številnimi izzivi sistemskega značaja«, kot stanje v kazenskem sodstvu ocenjujejo pri sodnem svetu.
Predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča se je na sodni svet obrnil po tem, ko je ocenil, da drugače ne gre: »Okrožno sodišče v Ljubljani je kazenskemu in specializiranemu sodstvu, glede na to, da gre za izzive sistemskega značaja, vseskozi posvečalo posebno pozornost. Podajane so bile pobude in predlogi, ki se dotikajo organizacijskih, prostorskih, kadrovskih, statusnih vprašanj sodnikov in sodstva kot celote. Primoran sem ugotoviti, da vse te iniciative žal pomembnejšega odziva niso bile deležne,« je Pogačnik pisal sodnemu svetu in ga pozval, da naj izvede strokovni posvet, ki bi se ga udeležili vsi relevantni predstavniki oblasti in poskušali najti skupne rešitve, saj gre za nedvomno pomemben segment sodnega sistema.
Kazensko področje v rdečem
Slednji se je sicer pred leti tudi uradno otresel sodnih zaostankov kot sistemskega problema, vendar pa to še ne pomeni, da je stanje optimalno – sploh ne na vseh področjih. Ob otvoritvi letošnjega leta je predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič že napovedal, da bo treba več pozornosti nameniti obremenjenemu upravnemu sodstvu. Dodatno pozornost več kot očitno potrebuje tudi kazensko področje, kar je prepoznal tudi sodni svet, zgovorna pa je tudi statistika. Na okrožnih sodiščih, kjer sodijo obdolžencem hujših kaznivih dejanj (gre za kazniva dejanja, za katera je zagrožena kazen najmanj treh let), so denimo leta 2016 rešili malenkost več kazenskih zadev, kot so jih prejeli (101-odstotno obvladovanje pripada), ob koncu leta so zabeležili 3959 nerešenih zadev, povprečen čas reševanja pa je tedaj znašal 13 mesecev. Kot je razvidno iz letnih poročil vrhovnega sodišča, se je število nerešenih primerov na okrožnih sodiščih do konca lanskega leta dvignilo že na 4827, čas reševanja se je podaljšal na 16,6 meseca, reševanje pripada pa je bilo le še 89-odstotno.
Še bolj izrazito se je poslabšala slika daleč največjega slovenskega okrožnega sodišča v Ljubljani. V primerjavi z letom 2016 je število nerešenih zadev do konca lanskega leta poskočilo s 1336 na 2236, reševanje pripada se je z 92 odstotkov znižalo na zgolj 71 odstotkov, povprečen čas reševanja pa se je podaljšal že na 20,9 meseca.
Dodatek in več dopusta za najbolj obremenjene
Vodstvo ljubljanskega okrožnega sodišča je v preteklosti uvedlo nekatere organizacijske spremembe, ki so se izkazale za bolj (referat za predobravnavne naroke) ali manj učinkovite (poskus pospešenega sojenja v primerih, ko osumljenec že v predkazenskem postopku priznava krivdo), dalj časa pa se že vlečejo težave s prostorom in kadri. Ljubljansko okrožno sodišče je namreč tudi kadrovski bazen za višje sodišče, dodelitve sodnikov na pravosodno ministrstvo in druge vrste premestitev. Nezanemarljiv ni niti epidemiološki kontekst, saj so sodišča med epidemijo prav tako zaprla ali pa vsaj močno priprla svoja vrata.
Prav glede kadrov je podpredsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Tomaž Bromše na sodni svet naslovil predloge za vzpodbujanje interesa za delo na bolj zahtevnih pravnih področjih in sodiščih, kjer so sodniki bolj izpostavljeni. Bromše tako denimo predlaga poseben denarni dodatek poleg plače zaradi posebne obremenjenosti posameznega sodnika glede na naravo, vrsto in težo zadev, ki jih obravnava, ter tudi daljši plačani odmor poleg letnega dopusta. Denimo mesečni odmor po obremenitvi z delom v najzahtevnejših zadevah in daljši odmor, na primer šest mesecev vsakih pet let, ki bi jih sodniki lahko namenili izobraževanju v tujini in počitku. Hkrati Bromše predlaga tudi pomoč sodnikom v obliki psihološke podpore, ozaveščanja o nuji po fizičnem in mentalnem dobrem počutju ter podpornih skupin kolegov sodnikov.
