V nedeljo bodo potekale parlamentarne volitve. Stranke so lahko včeraj do polnoči nagovorile 1,7 milijona volilnih upravičencev, sedaj pa je nastopil čas za volilni molk. Tokratna predvolilna kampanja je bila gotovo najbolj pregreta v zgodovini države. Spremljali smo ostro, negativno kampanjo, polno spinov, dezinformacij in preobratov. In pa premik oziroma večji poudarek na spletnih omrežjih, ki s svojo logiko konflikta in polemike tudi vse bolj vplivajo na logiko tradicionalnih oblik kampanj. Sprva je sicer kazalo, da bo kampanjo zaznamovala predvsem debata o gospodarstvu, davčni politiki in zdravstvu. Politično ozračje sta nato zaznamovali najprej afera s prisluhi, v kateri se slikajo sumi koruptivnosti političnih oseb, nato pa še vpletanje v volitve iz tujine ter več obiskov predstavnikov tujega zasebnega obveščevalnega podjetja Black Cube v Sloveniji. Janez Janša je na ponedeljkovem soočenju z Robertom Golobom na Pop TV najprej zatrdil, da se v SDS nikoli niso sestali s predstavniki podjetja, nekaj dni pozneje pa je ob dokazih Sove priznal stike s predstavniki omenjene paraobveščevalne službe.
Je letošnja volilna kampanja bolj brutalna kot dosedanje? Politolog dr. Tomaž Deželan s fakultete za družbene vede v Ljubljani pove, da je izrazito negativna, skrajna komunikacija, ki meji na vulgarno, vedno obstajala, a da so ta diskurz v precejšnji meri tudi tokrat ublažili tisti bolj klasični formati volilne kampanje, ki vendarle še omogočajo brzdanje te komunikacije. »Kampanja je bila izrazito hibridna, večtirna, pri čemer je bila opazna razlika v upovedovanju v časopisih in televizijskih soočenjih ter na drugi strani političnem govoru na spletnih omrežjih. Vidimo pa vendarle tudi neko spremembo zakonitosti pri tradicionalnih formatih, na katere vse bolj vplivajo trendi iz rabe družbenih omrežij.« Deželan ob tem izpostavi, da so stranke glede na podatke o ciljnih skupinah bolj smiselno prostorsko umeščale tudi klasične veleplakate, hkrati pa so tudi bolj targetirano glede na naslovnike oblikovale sporočila teh plakatov.
Vpliv antiestablišment strank
»Če so bila spletna omrežja na prejšnjih volitvah ali recimo pred osmimi leti do neke mere zgolj podaljšek televizijskih soočenj, kjer se je nadaljevala določena debata s televizije, smo tokrat lahko videli na neki način paralelne kampanje, kjer se sporočanje povezuje in dopolnjuje. Pri čemer se je na družbenih omrežjih ta razprava, ki jo opredeljuje viralnost in radikalizacija, nadaljevala v bistveno bolj zaostreni, brutalni obliki, medtem ko so stranke v tradicionalnejših medijih vseeno stavile na neko bolj splošno in umirjeno pozicioniranje in informiranje volilne baze o programskih izhodiščih,« razlaga Deželan. Ob tem doda, da zakonitosti spletnega političnega komuniciranja najbolj zaznamujejo algoritmi, ki seveda po logiki dosega favorizirajo konfliktno, čustveno in polemično komuniciranje, kar je v skladu s tako imenovano ekonomijo pozornosti.
Na spletu je sicer na negativno kampanjo stavila predvsem desnica na čelu s SDS, medtem ko so koalicijski partnerji bolj stavili na komuniciranje dosežkov te vlade. Deželan k temu dodaja, da vsakokratna opozicija seveda po logiki stvari napada delo vlade, ki na drugi strani svoje dosežke brani. Je pa bil v tej kampanji po njegovi oceni dodaten faktor zaostrovanja tudi pojavnost stranke Resnica. »Na razvoj populizma v Sloveniji in širše je pomembno vplivalo tudi covidno obdobje, saj so v tem času vzniknile številne antiestablišment stranke, pri nas recimo Resnica. Pri čemer morajo populistične stranke v opoziciji v svojih stališčih upoštevati, da morajo biti vsaj enako radikalne, če ne želijo pri delu volilne baze prepustiti primata tovrstnim strankam,« pojasni Deželan.
Afere in volilna abstinenca
Posledica takšnega političnega boja pa je nadaljnja krepitev polarizacije slovenskega političnega prostora, opozarja sogovornik z ljubljanske FDV. In doda: »Posledica zaostrene kampanje in afer s prisluhi je tudi večje praznjenje politične sredine, saj skrajno komuniciranje skozi čas vse bolj izpodriva prisotnost zmernejših mnenj. Konflikten, razdiralen dialog se namreč postopoma seli tudi v tradicionalnejše medije, kar pri zmernejših oziroma zahtevnejših volilcih vodi v odločitev, da preprosto ostanejo doma. V abstinenco pa vodijo tudi afere, ki še dodatno zmanjšujejo integriteto volitev in politikov.« Deželan glede tega še doda, kako je sicer z vidika človeške radovednosti logično, da želijo volilci izvedeti čim več podrobnosti o trenutnih aferah, a da medijski fokus na prisluhih neizbežno pomeni odmik od strateško najbolj pomembnih tem. »V končni fazi pa vpliva tudi na tehtanje volilcev, saj racionalno in premišljeno odločanje umika na račun nekega impulzivnega, čustvenega odzivanja.«
Predvolilno obdobje je bilo tudi v znamenju kršenja pravil političnega oglaševanja, kjer vlada tako rekoč divji zahod. Od prve polovice oktobra preteklega leta namreč na podlagi evropske uredbe v Sloveniji neposredno veljajo nova pravila političnega oglaševanja. Vsak politični oglas bi zato moral biti izrecno označen kot tak, vsebovati pa mora tudi podatke o naročniku, ceni, obdobju prikazovanja in podobno. Na terenu medtem ni manjkalo neustrezno opremljenih oglasov. Problem trenutne regulacije oglaševanja v času predvolilnih kampanj je tudi, da že v osnovi niso jasno narejene ločnice med političnimi strankami in drugimi povezanimi akterji. To smo lahko recimo videli na primeru plakatov, ki so jim skupna črna pisava na beli podlagi ter rdeča obroba in napis ACOQ10. Kot je znano, za njimi stoji podjetnik in podpornik desnice Aleš Štrancar. Ti plakati so stali ob cestah tako pred kampanjo kot v času uradne volilne kampanje. Pri tem se zastavljajo vprašanja o financiranju tovrstnih kampanj.
Eden izrazitejših vidikov aktualne kampanje je bila tudi povečana vloga družbenih vplivnežev in podkasterjev, h katerim so politiki tokrat zahajali še raje kot pred prejšnjimi volitvami. Nekateri izmed teh vplivnežev so se tudi na svojih omrežjih jasno zavzemali za določene politične opcije oziroma izpostavljali programske poudarke točno določenih strank. Profesor novinarstva na ljubljanski fakulteti za družbene vede Marko Milosavljević pravi, da politiki radi hodijo k njim, ker družbena omrežja in vplivneži ali podkasterji večinoma ne delujejo v skladu s pravili kot novinarji. »Oni delujejo kot sogovorniki, njihovi formati so večinoma klepeti. To niso novinarski intervjuji, v katerih bi bila potrebna priprava, preverjanje, zoperstavljanje, kritika ter neodvisna drža v smislu težkih vprašanj in odpiranja neprijetnih tematik. Podkasti so skratka v osnovi namenjeni relativno prijetnemu klepetu, ravno zato pa seveda tudi ustrezajo politikom, ki na tak način dosežejo promocijo svojih idej in dosegajo določena občinstva, ki jih na televiziji na primer ne bi dosegli. Govorimo o mladih, govorimo pa tudi o tistih, ki recimo ne marajo tradicionalnih medijev, bodisi zaradi sovražnega odnosa do tradicionalnih medijev ali kakšnih drugih osebnih usmeritev.«