»V preteklosti se o travmatičnih stvareh ni govorilo,« pripoveduje Manca, sicer magistrica umetnosti in specializantka jungovske analitične psihoterapije pri Mednarodni zvezi za analitično psihologijo IAAP. »Tu so generacije in generacije, ki so v bistvu odšle z bolečino in tišino v sebi.« Eden izmed večjih projektov zavoda se imenuje »Moja zgodba iz tišine«, ki naslavlja medgeneracijsko travmo. Zbirajo zakopane zgodbe ljudi iz Istre, Krasa in Trsta, ki govorijo o življenjskih preizkušnjah vojnega in povojnega obdobja ali pa se nanašajo na doživljanja pripadnikov in pripadnic narodnih manjšin v odnosu do večinskega prebivalstva. Zbirajo tudi zgodbe ljudi, ki so se po drugi svetovni vojni (prostovoljno ali ne) izselili iz SFRJ (ezuli), in tistih, ki so ostali, ampak so bili zaradi druge narodnosti prisiljeni živeti v tišini drugačnega zgodovinskega diskurza. Ozaveščanje o medgeneracijski travmi obalno-kraškega prostora je pomemben del poslanstva zavoda, obenem pa je to povezano z Mančino osebno zgodbo. »Odraščala sem ob meji, mama se je iz Ljubljane leta 1955 preselila v Koper, takrat, ko so se območja zaradi izgnanih Italijanov spraznila. Oče je bil zamejski Slovenec, ki je moral zapustiti svoj dom in se odločiti samo za eno domovino, to je bila takrat Jugoslavija.« Prva in druga svetovna vojna so travmatični dogodki, na katere naši starši in stari starši niso imeli vpliva, so pa dejansko zelo vplivali na njihovo psiho in tudi na naslednje generacije. Raziskovalci so po drugi svetovni vojni namreč ugotovili, da ljudje po travmatičnih preizkušnjah te težke emocije podoživljajo, čeprav je nevarnost že davno mimo. Nepredelane vsebine še dolgo kopičijo v telesu in te lahko povzročajo številne psihosomatske težave, hkrati pa se prek genov prenašajo na drugo in tretjo generacijo potomcev.

»Če govorimo o travmi, govorimo tudi o tišini, ki postane eden glavnih obrambnih mehanizmov. Prva generacija o tem sploh ne govori oziroma to zelo težko ubesedi.« Manca se je pri svojem študiju veliko ukvarjala s tem, kaj pomeni spregovoriti, katera generacija spregovori, kako se to zgodi. »Velikokrat je proces psihoterapije tisti, ki pomaga privabiti zgodbe iz tišine, saj jungovska psihoanaliza sega v preteklost, v spraševanje o življenju naših staršev, starih staršev. Včasih lahko namesto nas spregovorijo tudi sanje ali kolektivno nezavedno. Predelovanje travm je, kot razmišlja Manca, pomembno tudi za družbo kot celoto. »Veliko duševnih težav izhaja prav iz prenosa travme, na tem področju je pomembno ozaveščanje.«

Kemijska reakcija

Glavna dejavnost zavoda je Mančina psihoterapevtska praksa in svetovalna pomoč ljudem v duševnih stiskah ter na pomembnih življenjskih prehodih. »Že Jung je psihoterapevtski odnos primerjal s kemijsko reakcijo, kjer se, če se zgodi pravi stik, obe strani spremenita, zrasteta.« Jung je združeval mnogo področij, zanimala ga je tudi stara znanost alkimije, ki jo je primerjal s psihoterapevtskim procesom. »Alkimisti so iskali kamen modrosti, kar je lahko tudi prispodoba za delo na naši nezavedni psihi. Sicer ni vsem cilj postati moder, gre pa za to, da se začnemo bolj zavedati svojih težav, kompleksov.«

Pri mlajši generaciji Manca zaznava veliko več odprtosti in pripravljenosti razreševanja svojih težav. »Motivira me dejstvo, da verjamem v modrost nezavednega. Prihaja čas, ko se bomo lahko veliko bolj intenzivno ukvarjali s seboj in ne bomo imeli predsodkov glede psihoterapije.« Sicer pa nimajo vsi ljudje enakega stika s svojim nezavednim. Nekateri nimajo razvite simbolične funkcije, težko dostopajo do sanj, nimajo razvite domišljije oziroma se težko sprostijo. Tako je vloga zavoda tudi, da pomaga ljudem vzpostaviti stik s sabo, se dotakniti modrosti v sebi. To je mogoče na različne načine. Preko spremljanja sanj, »zelo zanimive so bile na primer delavnice o sanjah v povezavi s simboli in umetnostjo, ki smo jih izvajali lani v knjižnici v Luciji«. Do uporabe različnih tehnik ustvarjanja in aktivne imaginacije - gre za starodavno meditativno metodo, s katero se sporazumevamo z notranjim jazom, ki jo je ponovno odkril Jung. »Na koncu terapevtskega procesa naj bi bil klient bolj usposobljen spremljati svoje nezavedno. Nauči se razumeti, razvozlati in uporabljati te osnovne pojme v vsakodnevnem življenju in razvije lasten odnos do nezavednega, sanj in simbolov.«

Volčje noči

Dejavnosti zavoda so usmerjene tudi podpori ljudem ob pomembnih življenjskih spremembah. Včasih so ljudem te prehode olajšali različni družbeni rituali, ki so pomagali tudi osmisliti življenje. Sodobna družba pa jih vse bolj odriva, pozablja. Jung je veliko preučeval rituale različnih ljudstev in kultur. Ugotavljal je, da mladi tam veliko lažje preidejo iz otroštva v odraslost. »Pomembno je prepoznavanje določenega trenutka ali določenega obdobja, tudi v kontekstu kozmologije. To pomaga kontekstualizirati neko izkušnjo.«

V zavodu tako delujejo na tem, da pomagajo ljudem osmisliti določene prehode. Najbolj enostavni in osnovni so glede na letne čase. Tako so, denimo, organizirali delavnice, ki se nanašajo na tradicijo Volčjih noči in so simbolična priprava na novo leto. Gre za staro alkimistično tradicijo, ki poteka od božiča do Svetih treh kraljev. »Čas, ko odmira staro sonce in se rojeva novo, je bil za vsa indoevropska ljudstva skrivnostno obdobje. Temne noči in kratki dnevi so pripomogli k nešteto vražam o duhovih in čarobni moči teh noči. V dnevu po božiču se na nebu odvije 'divja jaga', to naj bi bil velik trop psov, za njim pa teče šepav mož s sekiro v roki.« Današnja družba nas v tem času sili v veliko ekstrovertiranost, v neke dejavnosti, ki nimajo toliko smisla, in tako ravnamo v nasprotju s starimi verovanji o naravnem ritmu tega obdobja. Usmerjeno naj bi bilo predvsem v obračanje navznoter, k meditaciji, poglabljanju vase. »Tradicijo Volčjih noči smo tako na delavnicah združili s tehniko aktivne imaginacije in se usmerili v prepoznavanje vsakodnevnega pomena vsebin iz nezavednega, ki so se pri tem sprožile.«

Ena izmed pomembnih vsebin, ki jo pri svojem delu nagovarjajo različni terapevti, je »zgodnja razvojna travma«. »Gre za materinsko rano, odnos z mamo. O tem se še vedno premalo govori. So pa tukaj skrite zdravilne energije.« Te zdravilne energije je imela v mislih Manca, ko je iskala ime zavoda. Po grški mitologiji je bila Epiona žena Asklepija, boga zdravilstva, ki  je imela sposobnost blažiti bolečine svojih pacientov. Tako si Manca želi, da bi zavod kot Epionin dotik, lajšal bolečino ljudi in deloval blagodejno tudi na širšo družbo.

Zavod Epiona

V zavodu Epiona vas vabijo, da prispevate svoje zgodbe za projekt »Moja zgodba iz tišine«, s katerim predstavljajo problematiko medgeneracijske travme v obalno kraškem prostoru in v zamejstvu. Načrtujejo nadaljnje delavnice na to temo in tudi izdajo knjige. Projekt lahko spremljate na: http://www.mojazgodbaiztisine.si/

Obrazi nevladnikov

Rubriko Obrazi nevladnikov pripravljamo v sodelovanju s CNVOS, krovno mrežo slovenskih nevladnih organizacij. Vsak ponedeljek vam predstavimo eno nevladnico ali nevladnika, ki si, vsak na svoj način, prizadeva, da bi bila naša družba lepša in bolj prijazna.

Priporočamo