Naselje EVA-Lanxmeer na obrobju Culemborga, zaspanega mesteca s 30.000 prebivalci, nedaleč od Utrechta, je nekaj posebnega. V 90. je bilo zgrajeno na vodovarstvenem območju na pobudo okoljsko ozaveščenih posameznikov, bodočih stanovalcev, in je postalo mednarodno prepoznaven primer trajnostnega urbanističnega načrtovanja.
Hiške v tej urbani vasi so energetsko varčne, z nizkotemperaturnim stenskim in talnim ogrevanjem. Sanitarno vodo ogrevajo tudi s sončno energijo. Ogrevajo se daljinsko, s pomočjo toplotne črpalke, ki izkorišča toploto vode iz bližnjega obrata, kjer se podtalnica prečisti in obogati, da postane pitna. Kot dopolnilo, v primeru izpada črpalke ali ko temperatura pade globoko pod ledišče, sta na voljo še dve plinski enoti.
Posebnost zgodbe je, kako je sistem daljinskega ogrevanja pred 16 leti zamenjal lastništvo. »Naš lokalni vodovod je dobil novega lastnika, zasebno družbo, ki se ni želela več ukvarjati z dobavo toplote in se je hotela znebiti te dejavnosti,« se spominja Gerwin Verschuur. »Občina ni pokazala interesa, da bi jo prevzela, in je zato vprašala nas, stanovalce, ali bi jo prevzeli mi.«
Krajani, vajeni samoorganiziranja in skupnostnega razmišljanja, so hitro vzpostavili več delovnih skupin in pripravili poslovni načrt, na roko pa jim je šlo tudi vodovodno podjetje, ki je bilo pripravljeno prodati kotlovnico z 90-odstotnim popustom. Stanovalci so ustanovili zadrugo Thermo Bello, ta je ustanovila d. o. o. Vsak član zadruge je prispeval 250 evrov kapitala. S pomočjo bančnega posojila je nato podjetje odkupilo infrastrukturo za dobavo daljinske toplote, na katero je danes priključenih 230 objektov, ne zgolj stanovanjskih hiš, temveč tudi šola, vrtec in dva poslovna objekta.
Thermo Bello je leta 2009 postal pionirski projekt skupnostno vodenega daljinskega ogrevanja na Nizozemskem. »Omenjeno posojilo smo že odplačali in leta 2021 najeli novo za nakup nove toplotne črpalke,« je ponosen Verschuur, predsednik Thermo Bello. Kaj pa cena ogrevanja? »Je primerljiva s sistemi, ki toploto ustvarjajo izključno z zemeljskim plinom,« zagotavlja. »Izkazali smo se v času energetske krize, po ruskem napadu na Ukrajino. Če je drugod cena ogrevanja poskočila za trikrat, smo jo mi podražili zgolj za 50 odstotkov,« dodaja Verschuur, ki je bil nekoč aktiven tudi v birokratskem ustroju evropske komisije, in sicer na področju ekološkega kmetovanja.
Kotlovnica nekdanje mestne bolnišnice
V zgodbi energetske zadruge Thermo Bello se je združilo več dejavnikov in naključnih okoliščin. Da so tovrstni skupnostni projekti izvedljivi tudi v izrazito urbaniziranem okolju, se je mogoče prepričati v središču Amsterdama. Mestna četrt WG-terrein s približno 800 stanovanjskimi in 600 poslovnimi enotami je zelo zelena in presenetljivo umirjena glede na to, da se skoraj naslanja na turistificirano središče. Pred dobrimi 40 leti se je izoblikovala na območju nekdanje mestne bolnišnice, tedaj največje na Nizozemskem. Prvi »rezidenti« so bili skvoterji, zasedli so največja paviljona in s tem preprečili rušenje bolnišničnih poslopij. »Danes je tam več kot sto umetniških ateljejev,« je ponosna Anke Warthenberg, civilno angažirana krajanka.
Mesto je namesto rušenja zagnalo obnovo. V četrti, ki se razprostira čez deset hektarjev in je dobila vzdevek mali Amsterdam, so na nekdanji nevrološki kliniki in v številnih drugih zapuščenih bolnišničnih objektih uredili socialna in varovana stanovanja, šole in vrtce. »Nisem več najmlajša in mi pride prav, če je v stavbi dvigalo,« Anke Warthenberg utemelji, zakaj se je preselila sem. Tik pod njenim balkonom, tam, kjer je nekoč bilo igrišče, zdaj zeva velika betonska luknja. Vanjo bodo kmalu spustili zmogljivo toplotno črpalko.
»Začelo se je z elektronskim sporočilom,« se spominja Ina Sok, ki vodi lokalno hišo druženja. Eden od krajanov se je v dopisu pritoževal, da energetski prehod ne poteka dovolj hitro. Poslopja, tako kot večina Amsterdama, se namreč v četrti ogrevajo z zemeljskim plinom. Vprašanje, kako čim prej preiti na obnovljive vire, je okupiralo tudi druge krajane. Hitro so se samoorganizirali, vzpostavili so spletno stran in več delovnih skupin po različnih strokovnih področjih. Energetsko skupnost so poimenovali Ketelhuis WG. »Ljudje si želijo biti del nečesa pozitivnega, hrepenijo po tem, da nekaj storijo za skupnost in zase,« je prepričana. »Ljudje, ki dobro poznajo svoje okolje, zanj tudi bolje poskrbijo.«
Iz kanala prečrpajo toploto 200 metrov globoko
Uporabnih primerov dobre prakse je bilo veliko, vendar so bili vsi udejanjeni v novozgrajenih naseljih. Priključeni so na sisteme daljinskega ogrevanja, ki izkoriščajo toploto površinske vode v kanalih, s katerimi je prepredena država. To toplotno energijo zatem prečrpajo globoko v podzemlje, od koder jo vračajo na površje, ko se ozračje preveč ohladi. Še nikoli pa s takšno kombinacijo akvatermalne in geotermalne tehnologije niso zamenjali obstoječega sistema ogrevanja na plin.
Delovna skupina, zadolžena za tehnologijo, je dokazala, da je projekt izvedljiv. Ampak kako prepričati uporabnike, ki se zdaj ogrevajo etažno na plin? Za priklop na daljinsko ogrevanje bi jih moralo glasovati najmanj 70 odstotkov. »Zagnali smo projekt s sloganom 'Ne dražje kot sedaj',« pravi Eileen Velthuis, ki v energetski skupnosti Ketelhuis WG bdi nad komunikacijo in participacijo. »V bistvu smo šli od vrat do vrat, predstavili zamisel in odgovarjali na vprašanja ter dvome.«
Argumenti v prid energetski skupnosti so bili prepričljivi, uspelo jim je zbrati potrebno večino. Ruska invazija in posledična energetska kriza sta dodatno spodbudili meščanke in meščane, da prevzamejo vpliv na ceno in vir energenta. Energetsko skupnost Ketelhuis WG so prepoznali tudi mesto, dežela in država.
Za finančni načrt je zadolžen Theo Konijn, ki v tem delu mesta živi več kot 40 let. »Naložba je ocenjena na 30 milijonov evrov,« pojasni. »Za zdaj smo zagotovili 13 milijonov evrov subvencij, od tega je poldrugi milijon prispeval Amsterdam. Najeli bomo posojilo v višini 8,5 milijona evrov, okoli 6,5 milijona evrov bodo morali prispevati uporabniki, na povprečno lastniško stanovanje bo enkratni prispevek znašal 3500 evrov. Za najemniška stanovanja bo prispevek plačala stanovanjska skupnost.«
Večino elektrike bodo proizvedle vetrnice
Za električno energijo, potrebno za poganjanje črpalk, so sklenili pogodbo s podjetjem, ki upravlja bližnji park vetrnih elektrarn. Tako bodo pokrili 60 odstotkov potreb po elektriki; razliko bodo kupili na trgu. Sistem ogrevanja naj bi zagnali januarja 2026, vse predvidene uporabnike bodo priklopili najkasneje do leta 2028. »Izpolnili smo vse zastavljene cilje,« je zadovoljna Eileen Velthuis. »Vzpostavili smo energetsko skupnost, prehajamo na obnovljive vire energije, cena ogrevanja bo 30 let stabilna in se bo dražila le v skladu z inflacijo.«
Oba predstavljena skupnostna sistema daljinskega ogrevanja imata variabilni del toplote na državno zamejenem maksimumu, ki znaša približno 168 evrov za eno megavatno uro toplote. Za primerjavo: v Energetiki Ljubljana je cena variabilnega dela slabih 87 evrov, Energetika Maribor je ceno s 1. novembrom spustila na 95 evrov.
Na zahodu Evropske unije pravilo, na vzhodu izjema
V Evropski uniji deluje več kot 9000 energetskih skupnosti z več kot 900.000 člani. Med zahodno in vzhodno Evropo pa obstaja velik razkorak: od teh 9000 skupnosti jih je v srednji in vzhodni Evropi manj kot 150, ugotavljajo v okoljevarstveni organizaciji Greenpeace, ki je organizirala obisk nizozemskih pilotskih projektov.
Vzpostavljanje energetskih skupnosti naj bi v Sloveniji pospešil posodobljeni energetski zakon. Občinam z več kot 10.000 prebivalci nalaga, da vzpostavijo vsaj eno energetsko skupnost, ki temelji na obnovljivih virih energije.
Najbolj znan primer v Sloveniji je zadruga Sončna šola Hrastnik, v katero so vključeni šola, občina, tri javne institucije, 16 fizičnih in trije poslovni odjemalci. Člani zadruge so hkrati lastniki sončne elektrarne in njeni uporabniki. Soodločajo o poslovanju ter so sproti obveščeni o tekočem dogajanju in načrtih. Energetsko skupnost, ki vključuje tudi sistem ogrevanja, so vzpostavili v Loškem Potoku, kjer tamkajšnja Lesna zadruga poleg sončne elektrarne upravlja tudi sistem ogrevanja na biomaso.
»Trenutno je v fazi pridobivanja gradbenega dovoljenja sistem daljinskega ogrevanja z lesno biomaso v občini Lovrenc na Pohorju, ki ga vzpostavlja Sončna zadruga. Ta že upravlja šest podobnih sistemov,« pojasnjuje Boštjan Remic iz Focusa, društva za sonaravni razvoj. Pri izvedbi skupnostnih sistemov daljinskega ogrevanja ima ključno vlogo občina, ki mora podeliti koncesijo za ogrevanje, opozarja Remic. »Za te koncesije so seveda zainteresirana tudi energetska podjetja, vključno z največjimi v državi, zato je politika župana oziroma občinskega sveta odločilni dejavnik izvedbe,« dodaja.
Po njegovem mnenju imajo skupnostne energetske rešitve na področju ogrevanja velik potencial. Daljinsko ogrevanje velja za eno energetsko najučinkovitejših rešitev, medtem ko so individualna kurišča glavni vir trdih delcev z izrazito negativnimi vplivi na zdravje. V primeru skupnostnih sistemov daljinskega ogrevanja na biomaso se že pri načrtovanju upoštevajo krajevne značilnosti, saj je kotlovnica praviloma odmaknjena od naselij. Daljinski sistemi ogrevanja zahtevajo določeno strnjenost poselitve, zadružni sistemi, ki kot energent uporabljajo biomaso, pa so zlasti primerni za naselja, kakršna prevladujejo na podeželju – manjša mesta, kot na primer Bovec, ali strnjene vasi kot Hrib - Loški Potok, pojasnjuje Remic.
