Prvi predsednik republike Milan Kučan je v Murski Soboti ob 35-letnici društva Romani Union dejal, da praznovanje romskega in skupnega prekmurskega praznika na žalost poteka v vse prej kot srečnih okoliščinah. »Vzdušje veselja je skalila nedavna tragična nesreča v Novem mestu, v kateri je nerazsodna roka romskega storilca ugasnila človeško življenje. Življenje očeta otroka, ki je poklical na pomoč pred grožnjami z nasiljem. Prav je zato, da tudi mi danes tukaj skupaj izrazimo iskreno sožalje družini, ki je izgubila očeta, in povemo, da sočustvujemo z njeno bolečino.«
Država in lokalne skupnosti niso storili dovolj
Prav je s tega vidika podpreti stališča in ukrepe, ki so jih sprejeli v Novem mestu in v vladi, je poudaril v nadaljevanju: »Pa vendar. Samo obsodba in kratkoročno ukrepanje ne bosta dovolj. Tudi ne more biti opravičilo za to, da kot družba nismo, še posebej ne upravljalci države in odločevalci v lokalnih skupnostih vsa leta nazaj storili dovolj za učinkovito upravljanje pereče romske problematike in za preprečevanje nasilja. Dogodek v Novem mestu je ob vsej svoji tragičnosti tudi priložnost, da se vprašamo, kako smo zabredli tako daleč in predvsem, da razmislimo, kako naprej.«
Kučan je poudaril, da je ta razmislek še posebej pomemben, saj da sprejemanje ukrepov kratke sape v naglici pod pritiskom sedanjega razpoloženja do Romov lahko vodi stran od nujnih in premišljenih sistemskih rešitev in bo spodbujalo sklicevanje protestnih shodov, pozive k oboroževanju, vzdušje hujkaštva, nestrpnosti, izrednih razmer in celo represije. »Kam vodi slednje, pa imamo Slovenci boleče izkušnje iz poslednjih let življenja v nekdanji skupni državi Jugoslaviji, imajo pa ga tudi naše narodne manjšine v sosednjih državah,« je še opozoril.
Enakopravnost manjšine v rokah večine
In nadaljeval: »Naj tukaj v Sòboti izrazim bojazen, tudi na podlagi lastnih izkušenj iz življenja z Romi in med njimi v času moje mladosti, da bi dogajanje na posameznih območjih JV Slovenije, tudi ta zadnji dogodek služil obsojanju, zavračanju in pogromom nad celotno romsko skupnostjo v Sloveniji, ki živi sicer v različnih pogojih in z različno tradicijo, in bi tako izničil vse dosežke v integriranju Romov v večinsko slovensko družbo.«
Spomnil je še, da je politika v Sloveniji na podlagi zgodovinskih izkušenj razdelala celovit koncept o položaju manjšin in varovanja njihovih pravic, ki temelji na dveh načelih. »Prvič, da v demokratični družbi odgovornost za položaj in pravice manjšin in njihovo enakopravnost nosi večina. Drugo načelo pa govori o tem, da je zaradi objektivne ogroženosti manjšine, njene podvrženosti asimilaciji in drugim pritiskom večina manjšini pripravljena priznati nekaj dodatnih pravic prav zato, da ji zagotovi enakopravnost.« Jedro teh dveh načel je, tako Kučan, človeška solidarnost. »Solidarnost pa zahteva tudi odgovornost. Ne le na strani demokratične večine, da manjšini zagotovi tak položaj in pravice, ampak odgovornost tudi manjšine, ki tak položaj in pravice uživa in jih ne zlorablja. Tega v zavesti romske manjšine, deloma pa tudi večine nismo uspeli dovolj uveljaviti. To je potrebno samokritično priznati in v pogovorih iskati skupne rešitve.«
