Koalicijska pogodba Levice, SD in Gibanja Svoboda med nalogami različnih resorjev kot enega ključnih problemov izpostavlja prekarnost. Ta se je pri nas razmahnila predvsem po gospodarski krizi leta 2008, pandemija covida-19 pa je trend nestandardnih zaposlitev, kjer delavci praviloma nimajo osnovnih delavskih pravic, kot sta na primer bolniška in dopust, še pospešila. Državni sekretar na ministrstvu za delo Dan Juvan pravi, da je prekarnost poleg draginje in dolgotrajne oskrbe ena izmed treh prioritet novega ministrstva za solidarno prihodnost, ki tudi sodi v kvoto Levice.

Na vprašanje, kateri so prvi ukrepi za odpravo prekarnosti, Juvan odgovarja: »Problem je kompleksen, težava je že v tem, da ni popolnoma definiran v sociološkem smislu, sploh pa ni opredeljen na zakonodajni ravni. Stvar, ki jo je mogoče najlažje zagrabiti, ima pa verjetno tudi najmanj učinkov na dolgi rok, je nadzor. Treba je okrepiti število delovnih inšpektorjev. Treba je tudi pregledati njihova pooblastila, prav tako prenoviti zakon o inšpekciji dela.« V koalicijsko pogodbo so vladajoče stranke zapisale tudi, da bodo kot vzor zasebnemu sektorju pri klasičnih poklicih v javni upravi ukinili zunanje izvajalce.

Med prvimi koraki tudi posodobitev zakonodaje

Državni sekretar pri ministru Luki Mescu kot ključno izpostavi še redefinicijo delovnega razmerja. Trenutno zakonodaja delovno razmerje definira kot razmerje, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Definicija je v luči modernih oblik dela, kot je na primer platformno, problematična. »Kar smo mi predlagali v razmislek, da bi se ustvaril en opredelilni element delovnega razmerja. Delovno razmerje bi definirali kot dlje časa trajajočo ekonomsko odvisnost od enega delodajalca. Ta koncept smo dali v koalicijsko pogodbo.«

Da je treba ​prekarnost opredeliti zakonsko, je jasen tudi Črt Poglajen, ustanovitelj Inštituta za študije prekariata. »Dokler prekarnosti ne opredelimo zakonsko, se je ne da preganjati, prav tako ne moremo pričakovati, da jo bodo podjetja začela odpravljati. Odpravljati je ne more niti inšpektorat za delo, ki v letnih poročilih jasno navaja, da se s prekarnostjo ne ukvarja,« je kritično zarisal trenutno situacijo. S koalicijsko pogodbo so po njegovih besedah člani stroke na deklaratorni ravni zadovoljni. A vse je odvisno od izvedbe, kjer so obljube v preteklosti ostale na papirju.

Reševanje problema
odvisno od politične volje

»Časovni okvir zakonske opredelitve prekarnosti je odvisen predvsem od politične volje. Teoretično gre za vprašanje ene seje državnega zbora, seveda pa je ključno, kako bo zadeva vodena,« je ocenil Poglajen. Odločitev za nov resor podpira: »Prekarnost ni problem, ki bi bil vezan zgolj na eno generacijo, zato je dobro, da je v njeno odpravo vključeno tudi ministrstvo za solidarno prihodnost.« A je tudi jasen, da se brez tega, da bi vlada že na začetku svojega mandata v kabinet predsednika vlade imenovala koordinatorja, ki je tako operativno, komunikacijsko kot strokovno sposoben voditi proces odprave prekarnosti na medministrski ravni, ne bo zgodilo nič. »Stvar bo ostala na ravni partikularnih interesov posameznih resorjev, ki pa bodo na koncu mandata ugotovili, da kljub dobrim namenom niso bili uspešni.«

Kdaj bodo na pristojnih ministrstvih od besed prešli k dejanjem, za zdaj ni jasno. Opozicijska referendumska blokada novele zakona o vladi je preložila formiranje novega ministrstva v pozno jesen. Juvan je bil zaradi tega v našem pogovoru previden v napovedih: »Od pravne ureditve do sprejema v parlamentu lahko traja zelo dolgo. Upam, da bomo lahko do sredine mandata kaj naredili. Govoriti o datumih danes je prehitro.«

Poglajen na drugi strani razume, da se vlada zaradi opozicijskega postopkovnega zavlačevanja še ni dokončno formirala, a je hkrati kritičen zaradi odsotnosti obljubljenega dialoga. »Vlada je v koalicijski pogodbo postavila jasne cilje in zavezo, da bo gradila na znanju civilne družbe in stroke. Pri čemer predstavniki organizacij, ki naslavljamo prekarnost, nismo bili vabljeni na zadnji sestanek nevladnih organizacij z najvišjimi predstavniki vlade. Bojim se, da če ne bo srečanja med nami in premierjem, tudi ne bo želenih rezultatov.«

Statistika, atipične
zaposlitve in prekarnost

Oba sogovornika se strinjata, da je treba ukrepati takoj in sistemsko. »Marinblu je zelo jasen kazalnik stanja na trgu delovne sile. Politika se je zganila šele, ko je Delavska svetovalnica javno osvetlila zadeve,« je izpostavil Poglajen. Primer izkoriščanja delavcev je označil kot »prekarnost 4.0« oziroma »delček problema, ki je tokrat naključno pokukal nad vodo«. Koliko je še takšnih zgodb, lahko le ugibamo. Uradna statistika namreč prekarstva ne zajema, merimo ga posredno prek podatka o atipičnih zaposlitvah, kamor štejemo recimo samozaposlene in agencijske delavce. Ob slabem milijonu delovno aktivnih je bilo leta 2020 tovrstnih zaposlitev okoli 170.000. Dodati je treba, da imajo lahko prekarni predznak tudi redna delovna razmerja. Po ocenah stroke je sicer v luči epidemije prekarcev v Sloveniji že od 250.000 do 350.000.

»Vprašati se je treba, do kam bomo pustili ta razkroj delavskih pravic,« je negativni trend komentiral Juvan. Naslovil je tudi vztrajne klice delodajalskih združenj k fleksibilizaciji delovne sile. »Fleksibilnost nikakor ne sme pomeniti, da delavci izgubijo pravice, ki so si jih izborili v preteklosti. Ko zaustavljamo razkroj delavskih pravic in se na drugi strani kapital oglaša, da je to težava, se moramo vprašati, s kom imamo v resnici težavo.«