Mladi matematični geniji iz desetih evropskih držav se te dni v Bovcu preizkušajo v znanju, miselnih sposobnostih in izvirnosti. Ekipe v ekipnem duhu dopoldne rešujejo zapletene matematične probleme in trejo takšne ter drugačne orehe, popoldne pa se z njimi soočijo pred tablo, komisijo in nasprotno ekipo. Slednji je v največje veselje, če ji uspe dokazati, da se je nasprotna ekipa kje uštela ali kakšno idejo premalo premislila. Naključni opazovalci, ki smo z matematiko zaključili na maturi, smo v sredinem dvoboju uspeli razvozlati samo to, da je bil izziv kombinatoričen, kar pa ne pomeni, da smo se dolgočasili. Daleč od tega; mladi matematiki so se bili v zagovarjanju svoje rešitve pripravljeni sporeči celo s komisijo, nasprotna ekipa pa je vztrajno sejala črve dvoma.
Ideja o mednarodnem matematičnem turnirju (International Math Battle Tournament) se je porodila dijakinji 3. letnika bežigrajske gimnazije Ekaterini Chizhovi, ki ima za sabo že vrsto matematičnih uspehov, med drugim dve srebrni medalji na Evropski dekliški matematični olimpijadi. Podprli so jo v Društvu matematikov, fizikov in astronomov Slovenije (DMFA), na pomoč pa so ji priskočili tudi študentje matematike. »Podobna tekmovanja že obstajajo v nekaterih vzhodnoevropskih državah in želela sem jih pripeljati tudi v Slovenijo. To se mi zdi zelo zabaven način druženja z matematiko, ki ne razvija le matematičnega znanja, temveč krepi tudi ekipni duh. Sama sem navdušena nad matematiko in želim si, da bi čim več ljudi izvedelo, da je ta lahko zelo zabavna, da razvija strateško razmišljanje ter je pomembna v vsakdanjem življenju in za naš napredek,« je med dvobojem razložila strastna matematičarka, ki je bila tokrat v vlogi žirije.
Naloge, ki so jih za turnir pripravljali in izbirali več mesecev, bi tudi umetna inteligenca težko rešila. A kot pravi Ekaterina, ni več daleč dan, ko bo umetna inteligenca reševala matematične naloge na olimpijski ravni. »V resnici me je malo strah; mislim, da bo že čez kakšno leto umetna inteligenca veliko pametnejša od 99 odstotkov vseh ljudi,« je izrazila svojo skrb.
»Tudi mene bi šolska matematika dolgočasila«
Eric Lüscher, mladi tekmovalec iz Švice, ki mu je nasprotna ekipa pred tablo lahko le priznala, da je do rešitve prišel po najelegantnejši poti, je pristavil, da se sicer lahko sprašujemo o dosegu umetne inteligence, a do nje brez znanja matematike sploh ne bi prišli. »Matematika je zelo kreativna; sama po sebi nima prav velike uporabne vrednosti, je pa gradnik napredka v fiziki, biologiji in drugih naravoslovnih vedah. Če ne bi imeli znanja, do katerega so matematiki prišli pred stoletjem ali več, danes marsičesa ne bi mogli početi. Rešitve, do katerih matematiki prihajajo danes, pa bodo ljudem pomagale v prihodnosti,« je prepričano zagovarjal svojo disciplino.
Ob vsem tem nas je zanimalo, zakaj potem večina njegovih sovrstnikov matematiko sovraži. »Tudi mene bi matematika, kakršno poučujejo v osnovnih in srednjih šolah, dolgočasila in zagotovo ne bi bila nekaj, s čimer bi se ukvarjal v prostem času,« je priznal. Zakaj? »Ker te v šoli učijo bolj ali manj le teorijo in zahtevajo, da natančno in brez napak slediš predstavljenim postopkom. Olimpijska matematika, s katero se ukvarjamo mi, pa je nekaj povsem drugega; tu ne slediš navodilom, temveč jih izumljaš sam,« je pripovedoval in se nasmejal ob vprašanju, kakšno veselje mu prinese rešitev zapletenega matematičnega problema. »To veselje je neopisljivo, počutim se izjemno, saj rešitev običajno pride iz povsem nepričakovanega zornega kota!«
Učiteljica priznala: Naloge so težke
»Vem, da rešitev obstaja, potrebujem le malce več časa, da se je spomnim. Koliko časa mi date?« je proti žiriji pogledoval tekmovalec, medtem ko je iskal palindrom – število, ki se z obeh strani bere enako. Iz ozadja je tekmovanje spremljala pravkar upokojena učiteljica matematike na Osnovni šoli Bovec Marjeta Mrakič. V roke je vzela list z nalogami, ga nekaj časa preučevala, nato pa iskreno priznala, da so težke. »Vse pohvale dijakom, da znajo tole rešiti!«
Matematične dvoboje ekip je opazovala tudi skupina osnovnošolcev iz Bovca in okolice. Čeprav jih je večina priznala, da matematika na njihovi lestvici priljubljenosti ne zaseda visokega mesta, takšne priložnosti niso želeli izpustiti. »Če ne znaš matematike, te lahko najprej opeharijo pri denarju,« je ugotavljal osmošolec Žiga Kavs. »Če gradiš hišo, moraš znati izračunati kakšen kot,« ga je dopolnil sošolec Žan Luka Mrakič.
Sedmošolec Jaka Bradaškja pa je izstopal. Matematika ga zanima in želi si postati teoretični fizik. »Matematika mi sicer ni najljubši predmet, je pa najbolj zanimiv. Zdi se mi, da brez matematike prihodnosti sploh ne bo. Nisem hotel zamuditi priložnosti, da vidim, kako razmišljajo najboljši mladi matematiki. Saj nisem veliko razumel, morda pa nekoč bom,« je dejal nadobudni osnovnošolec, ki se ne namerava predati.