Slovenija sodi med države z visokim tveganjem za pokojninsko blagajno: glede na demografske trende se bo delež BDP, ki ga namenimo za pokojnine, v prihodnje krepko povečal. OECD svetuje povišanje upokojitvene starosti na vsaj 62 let, pokojninske dobe za polno pokojnino pa s 40 na 42 let. Pokojninsko reformo do leta 2025 je evropski komisiji obljubila prejšnja vlada, prinesti pa mora predvsem finančno vzdržnost sistema. Eden izmed ciljev je znižati oceno tveganja z visokega na srednje, kar je že samo po sebi izziv.

»Ob prvem branju ni jasno, kateri so sploh ukrepi, s katerimi bomo dosegli vzdržnost pokojninskega sistema. Prvi vtis je, da gre za antipokojninsko reformo, saj je v izhodiščih predvidenih več pravic kot pa na drugi strani obveznosti. Tudi sicer pokojninska reforma sama po sebi ne bo dovolj: potrebni so tudi reforma trga dela ter ukrepi za povečanje produktivnosti in delovne aktivnosti,« pravi nekdanji finančni minister dr. Dušan Mramor. Pojasnjuje, da je slaba indikacija že to, da izhodišča ne temeljijo na podatkih, iz katerih računajo vsi, pač pa da so projekcije evropskih institucij označene kot napačne, saj da je naše stanje bistveno boljše. »Podobne ocene smo v preteklosti že slišali na strani sindikatov,« je dejal sogovornik. Mramor je sicer skupaj s profesorjem dr. Jožetom Sambtom pred leti na podlagi analize že predlagal rešitve za problematiko staranja prebivalstva, ki ne bi terjale velikih rezov v pravice in družbenih konfliktov.

Mramor in Sambt sta ugotovila, da bi se vzdržnost pokojninskega sistema poleg ukrepov za dvig produktivnosti bistveno izboljšala z daljšim ostajanjem v zaposlitvi po vzoru Švedske. To ne pomeni le povišanja starosti in delovne dobe za upokojitev, ampak tudi zajezitev problematičnega predčasnega umikanja iz zaposlitve in povišanje števila let, ko posameznik z delom poskrbi zase in ni odvisen od socialnih transferjev. Med predlaganimi ukrepi so tudi dvig zaposlenosti v starejših starostnih razredih, kjer je Slovenija med slabšimi v EU, hitrejši vstop mlajših na trg dela, na primer za dve leti, ter zaostajanje rasti plač za rastjo produktivnosti v višini enega odstotka v omejenem obdobju.

Priporočamo