V Sloveniji naj bi do leta 2030 postavili od 30 do 50 vetrnih elektrarn. Na okoljskem ministrstvu občinam, ki bi “dovolile” postavitev vetrnic, ponujajo visoko enkratno nadomestilo. Ponudba povzroča hud veter. Nevladniki menijo, da gre za poskus podkupovanja.
Medtem ko število sončnih elektrarn pri nas zelo hitro raste, lansko leto je bilo celo rekordno, imamo v Sloveniji še vedno vsega skupaj tri vetrne elektrarne, eno v divaški občini pri Dolenji vasi in dve v postojnski občini pri Razdrtem, kjer pa nazadnje postavljena mala vetrna elektrarna še čaka na začetek obratovanja. Apetiti investitorjev so bistveno večji, a se zapleta, saj lokalne skupnosti postavitvi vetrnic večinoma niso naklonjene. Opozarjajo predvsem na domnevno škodljive vplive na zdravje ljudi, okoljsko degradacijo in razvrednotenje potenciala za razvoj zelenega turizma pa tudi na netransparentno vodenje postopkov in skrivalnice investitorjev.
Na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo si želijo, da bi delež energije, pridobljene z vetrnimi elektrarnami, vsaj nekoliko povečali. Eden od ukrepov, s katerim želijo ublažiti odpor prebivalcev, je visoko enkratno državno nadomestilo občinam, ki bi dovolile postavitev vetrnic.
»Za pripravo uredbe o enkratnem nadomestilu smo se odločili predvsem zato, ker smo na področju izkoriščanja vetrne energije predzadnji v Evropi, za nami je le še Malta. V strukturi proizvodnje električne energije je delež vetrne energije lani znašal komaj 0,06 odstotka, medtem ko je povprečje na ravni Evropske unije 19 odstotkov,« pravi Tomislav Tkalec, vodja sektorja za obnovljive vire energije na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo.
Po ocenah ministrstva naj bi bilo v Sloveniji glede na vse omejitve do leta 2030 mogoče postaviti od 30 do 50 vetrnih elektrarn in tako doseči cilj nacionalnega energetskega in podnebnega načrta, ki predvideva 150 megavatov instalirane moči vetrnih elektrarn.
Večmilijonske injekcije v občinske proračune
V skladu z osnutkom uredbe bi državno nadomestilo znašalo 200.000 evrov za megavat instalirane moči proizvodne naprave, izplačalo pa bi se za večje vetrne proizvodne naprave, katerih instalirana moč je enaka ali večja od enega megavata.
Če upoštevamo, da investitorji na več lokacijah, predvsem na Primorskem in Štajerskem, načrtujejo postavitev vetrnih polj z več deset večjimi vetrnicami, to preračunano pomeni večmilijonske, celo več kot desetmilijonske injekcije v občinske proračune za ukrepe in naložbe, s katerimi bi, kot piše v osnutku uredbe, izboljšali »življenjske pogoje in kakovost življenja lokalnega prebivalstva, ki spada v vplivno območje vetrnih proizvodnih naprav«.
»Gre za zelo mamljivo ponudbo, toda ne glede na denar bomo zagovarjali večinsko voljo krajanov,« je že večkrat poudarila Alenka Štrucl Dovgan, županja občine Divača, ki je pri investitorjih med najbolj zaželenimi. Tu so pred desetletjem postavili prvo veliko vetrnico pri nas, na območju pa so v pripravi še trije državni prostorski načrti (DPN) za polja vetrnih elektrarn s skupno močjo do 200 megavatov.
Na ministrstvu zanikajo, da bi s predlagano uredbo občine kakor koli prisiljevali v projekte, ki si jih ne želijo, ali jih celo skušali podkupovati, kot jim očitajo nekateri. Kot pravijo, želijo spodbuditi tiste občine, ki so takim projektom naklonjene. »Občine so lahko proti določenim pobudam, do neke mere seveda upravičeno, saj ne moremo reči, da so vsi projekti, ki trenutno potekajo, okoljsko in družbeno sprejemljivi,« komentira Tkalec. Hkrati pa opozarja, da se bodo cilji, vezani na zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, učinkovito rabo energije oziroma zmanjšanje rabe energije ter povečanje deleža obnovljivih virov energije (OVE), prej ali slej deloma preslikali tudi na občinsko raven, saj je trenutno vsa odgovornost za doseganje teh ciljev na državi. Seveda pa jih bo mogoče dosegati na različne načine.
Visoko tveganje umeščanja
Pogoj za kakršno koli (ne)umeščanje vetrnic v prostor bi moral sicer biti predvsem tehnični potencial ob upoštevanju vseh omejitev, kot so naravne vrednote, zaščitena območja Nature 2000, bližina naselij. Tkalec pojasnjuje, da je študija v okviru projekta RES Slovenija v zvezi z rabo OVE že pokazala, da večina naše države leži na območjih, kjer je visoko tveganje umeščanja vetrnih elektrarn, kar pa še ne pomeni, da ob upoštevanju omilitvenih ukrepov umeščanje ni mogoče. Na ministrstvu zato trenutno pripravljajo javno naročilo za akcijski program za potencialna prednostna območja za izkoriščanje sončne in vetrne energije, ki bo dal bolj natančen odgovor na vprašanje, katere lokacije so najbolj primerne.
Prav na ustreznost umeščanja opozarjajo tudi v okoljski organizaciji Focus. »Na predlagano nadomestilo gledamo kot na poskus države, da preseže zastoj na področju izrabe vetrne energije. Za trajnostni energetski prehod bomo tudi v Sloveniji morali izrabiti ves potencial obnovljivih virov, kar ga je na voljo. Verjamemo, da lahko tudi vetrna energija prispeva k temu prehodu, seveda ob upoštevanju drugih okoljskih ciljev in omejitev,« poudarja Barbara Kvac, koordinatorica programa Podnebje. V Focusu se jim zdi zelo pomembno, da se pri projektih OVE koristi teh delijo z lokalno skupnostjo. Vladi so zato predlagali, da z uredbo zagotovi, da bodo občine načrt porabe sredstev nadomestila pripravile v sodelovanju z lokalnimi prebivalci v okviru transparentnega, vključujočega in deliberativnega procesa. »Pri tem se lahko sledi izkušnjam s participativnimi proračuni, ki jih več občin že izvaja.«
Tudi v Skupnosti občin Slovenije predlagani uredbi kot taki ne nasprotujejo, ocenjujejo pa, da je predlagana osnova za nadomestilo zasnovana preveč kratkoročno, to je enkratno. Zaradi dolgoročnega vpliva vetrnic na vizualno podobo kraja in kvaliteto življenja so predlagali, da naj bo nadomestilo sestavljeno iz osnove in letnih nadomestil, ki so vezana na proizvedeno električno energijo.
Za hrup vetrnic ni ustreznih predpisov
Uredbi pa odločno nasprotujejo v mednarodnem okoljskem centru Alpe Adria Green. Nadomestilo je po njihovem zavajanje, saj poslabšanja življenjskih pogojev in kakovosti življenja ter bivanja lokalnega prebivalstva zaradi vetrnih elektrarn ni mogoče popraviti. Med drugim opozarjajo tudi na po njihovem negospodarno porabo državnega denarja za nekaj, kar nima merljivega vliva na podnebje in pomeni »zgolj pohlevno sledenje reševanju evropske vetrne industrije«. Posebej izpostavljajo dejstvo, da v zvezi z vetrnicami nimamo ustreznih predpisov. Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju namreč predpisuje samo meritve s filtrom A, torej v decibelih (dBA). Vetrne elektrarne pa oddajajo tudi škodljiv hrup v nizkofrekvenčnem območju in kot infrazvok. Z izpostavitvijo zdravju škodljivemu vplivu vetrnih elektrarn so prebivalci tako v brezpravnem položaju. Na ministrstvu pravijo, da so opravili pregled zakonodaje držav članic EU in ugotovili, da ima Danska napredno metodologijo za meritve hrupa vetrnih elektrarn, vključno z nizkofrekvenčnim hrupom. Za namen priprave na prenos danske metodologije merjenja hrupa vetrnih elektrarn so pripravili projektno nalogo »Analiza metodologije merjenja hrupa vetrnih elektrarn«, s katero so dansko metodo preverili na vetrni elektrarni pri Dolenji vasi. Izvajalec naloge je laboratorij za energetske delovne stroje in tehnično akustiko ljubljanske fakultete za strojništvo. Izvedba naloge je v zaključni fazi, ministrstvo pa bo na podlagi rezultatov pripravilo spremembo veljavne zakonodaje na področju hrupa v okolju, so napovedali.
Nadomestilo za škodo bi plačala država, ne investitor
Na osnutek uredbe, ki je bila v javni obravnavi do konca prejšnjega leta, je prispelo dvanajst pripomb občin oziroma njihovih združenj ter nevladnih organizacij in civilnih iniciativ. Po pojasnilih ministrstva se večinoma nanašajo na preohlapno določen namen porabe za »izboljšanje življenjskih pogojev in kakovosti življenja lokalnega prebivalstva v vplivnem območju«, kar nameravajo opredeliti še bolj konkretno. Tudi nekatere občine so opozorile, da osnutek uredbe ne definira, kaj sploh je vplivno območje in kje bi ta denar lahko porabili. Po dopolnitvi bo šla uredba v medresorsko usklajevanje in nato v sprejem na vlado.
Osnutek predvideva, da bi se enkratno nadomestilo občinam izplačalo po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja oziroma po postavitvi in priključitvi naprave v omrežje. Nadomestilo bi izplačala država, in sicer center za podpore pri družbi Borzen. Denar za te podpore prihaja iz plačil prispevka za obnovljive vire energije ter soproizvodnjo toplote in elektrike, ki ga plačujemo vsi odjemalci energije. Te spodbude so doslej prejemali zgolj investitorji, v primeru vetrnih elektrarn 280.000 evrov za megavat moči oziroma 350.000 evrov za skupnostne vetrne elektrarne. Investitor oziroma proizvajalec pa je že po veljavnem zakonu o spodbujanju rabe obnovljivih virov energije dolžan občini plačati nadomestilo za izrabo prostora za proizvodno napravo na veter v višini treh odstotkov letnega prihodka od proizvedene elektrike.
