Ali bo to prihodnost vseh nas? Bomo lahko konec tedna začeli že v četrtek popoldne ali pa vsak dan delali zgolj šest ur? So vsa podjetja in vse panoge sposobne preiti na krajši delovni čas? So delodajalci temu sploh naklonjeni? Odgovore smo iskali med različnimi sogovorniki.
Izredna profesorica na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru dr. Sara Tement najprej pojasni, zakaj se sploh pogovarjati o krajšem delovnem času. »Logika v ozadju je sledeča: če delamo manj, imamo več časa za boljše sprejemanje odločitev o porabi v gospodinjstvu, izogibamo se manj kakovostni hrani ... Med pomembnejšimi razlogi za vzpostavitev takšnega delovnika je doseganje večje enakosti med spoloma tako na delovnem kot družinskem področju. Veliko držav se za to odloča tudi za to, ker skozi leta beležijo vedno nižjo vključitev zaposlenih v trg dela. Veliko zaposlenih zlasti v tujini se namreč prostovoljno odloča za delo s skrajšanim delovnim časom,« niza razloge, ki govorijo v prid krajšemu delovnemu času.
Čisto praktične izkušnje iz posameznih tujih podjetij, kjer že delajo manj, kažejo, da takšen način dela ohranja zaposljivost starejših, da se posebno pri starejših zaposlenih to pozna na njihovem boljšem duševnem in telesnem zdravju, manj je bolniških odsotnosti, stresa, utrujenosti, manj težav s spanjem ter usklajevanjem dela in družine. »Na nekaterih področjih so dosegli tudi višje ravni učinkovitosti. Na primer, ko so eksperiment skrajšanega delovnika vpeljali v zobnih ordinacijah, so ugotovili, da so v obdobju krajšega delovnika dejansko sprejeli več pacientov,« enega od primerov izpostavi psihologinja. A opozarja, da moramo rešitve za takšen način dela iskati kolektivno, možnost tega privilegija pa mora biti enaka za vse in urejena v zakonodaji. Sicer bodo posamezniki, tako kažejo izkušnje iz tujine, deležni negativnih posledic: dobivali bodo manj odgovorne naloge, prikrajšani bodo za napredovanja.
Ob uvajanju krajšega delovnega časa se pojavlja bojazen, da bi ta postal past za še večjo obremenjenost in časovne pritiske, saj marsikateri zaposleni svojega dela že zdaj ne more opraviti niti v osmih urah. Tementova se strinja, da je skrb utemeljena. »Dodatno bi se lahko zgodilo, da bi formalni delovni čas sicer bil krajši, ljudje pa bi opravljali velike količine nadur ali pa bi neformalno dejansko delali več, denimo ob večernih urah. Če torej želimo, da ima skrajšanje delovnega časa večinoma ugodne učinke, moramo ustrezno spremeniti delovne procese in drugače organizirati delo. Vsekakor pa morajo biti temu naklonjene tudi delovne organizacije in delodajalci, prilagoditi je treba organizacijsko kulturo, vodilni pa morajo temu prilagoditi delovne procese in dodatno spoštovati prosti čas zaposlenih,« je jasna.
Nadaljevanje v tiskani izdaji ali mobilni aplikaciji Nedeljskega dnevnika.
Iskanje čudežev v zdravstvu
Še več zanimivih člankov – denimo o grozljivi zgodbi mladega fanta iz Kočevja s srečnim koncem po zaslugi krvodajalcev, o obisku pri pevcu Andreju Šifrerju v njegovi hiši na Gorenjskem in o tem, kako nastajajo njegove pesmi, o tem, kako so bili štirje petnajstletniki iz Hrastnika nedavno priča prometni nesreči, v kateri so prisebno priskočili na pomoč, o zgodbi štirih kajakašev, ki so preveslali Savo od njenega izvira do meje s Hrvaško in jo v filmu pokazali v vsej njeni lepot, o britanski kraljici Elizabeti II., ki praznuje 70-letnico, odkar je na prestolu, – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov ali na mobilni aplikaciji Nedeljski dnevnik.
