Da se vrnemo k zapisanemu v narekovajih – natanko tak napis nas je nekega lepega popoldneva pozdravil natisnjen na belem listu papirja formata A4 in nalepljen na vrata bara na bencinski črpalki ob avtocesti na Dolenjskem, nedaleč stran od meje s Hrvaško. Špricar, alkoholno pijačo iz vina in gazirane vode, so torej v akciji ponujali v prostoru, do katerega je mogoče priti zgolj po avtocesti in samo po njej tudi oditi. In to so še oglaševali. Ne, s tem res ni nekaj v redu. Ko so pred časom znova oživele debate o alkoholu v prometu in so poslanci v državnem zboru soglasno sprejeli resolucijo o nacionalnem programu varnosti cestnega prometa za obdobje od leta 2023 do 2030, ki med drugim predvideva tudi znižanje mejnih vrednosti koncentracije alkohola v krvi na 0,0, so imeli še kako prav tisti, ki so hiteli poudarjati, da je problem alkohola v naši družbi globlji, ker je tako zelo zakoreninjen v našo kulturo. Omenjeni primer je namreč le eden od mnogih, ki so si v svoji biti zelo podobni.
V luči zapisanega je zanimivo, da je iz omenjene resolucije daleč največ prahu dvignil prav tisti del, ki omenja alkohol, o katerem so poročali celo mediji v naši soseščini, domala vse drugo pa kot da ne obstaja. Pa čeprav resolucija v prihodnjih letih predvideva razvoj infrastrukture, tako da bodo še bolj spodbujali varno uporabo javnega prevoza, hojo, kolesarjenje in druge oblike aktivne mobilnosti, in uvajanje ukrepov za manjšo hitrost, denimo širitev območij z najvišjo dovoljeno hitrostjo 30 kilometrov na uro in območij umirjenega prometa predvsem v okolici šol, vrtcev, vozlišč javnega potniškega prometa in v naseljih. Prav tako načrtuje pregled in oceno varnosti šolskih poti, vzpostavitev ocenjevanja varnosti državnih kolesarskih povezav, postopno prenovo zakonodaje s področja projektiranja cest, ki bo vključevala najnovejša strokovna spoznanja, in pregled stanja prometne signalizacije, reklamnih in označevalnih tabel s ciljem vzpostavitve minimalne nujne in jasne prometne signalizacije brez motečih elementov ter odstranitev nepotrebnih elementov. Predvideva spremembo predpisov v smeri zaostritev zakonodaje v povezavi z večkratnimi kršitelji. 0,0 alkohola je torej le ena od res mnogih stvari, ki bi pripomogle k temu, da v letu 2030 v prometnih nesrečah na slovenskih cestah ne bo umrlo več kot 50 ljudi.
A vendar si oči ne gre zatiskati, alkohol je v prometu zagotovo problem številka ena. Že dolgo časa je – in ta odstotek se kljub nasploh izboljšani prometni varnosti ne menja – kriv za vsako tretjo prometno nesrečo s smrtnim izidom. Če bi v Sloveniji v zakon zapisali, da niti običajni vozniki nikoli in nikdar ne smejo voziti niti pod najmanjšim možnim vplivom alkohola, kar že zdaj velja za mlade voznike, bi se s tem pridružili peščici evropskih držav, kot so Češka, Slovaška in Madžarska. V večini Evrope, za zdaj tudi pri nas, je medtem meja postavljena na do vključno 0,5 grama alkohola na kilogram krvi (ali do vključno 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka) oziroma pogovorno na 0,5 promila, ponekod, denimo v Srbiji in BiH, na 0,3, na Poljskem in Švedskem na 0,2 ... Pri čemer je zanimivo, da imajo vse omenjene države, z izjemo Švedske, slabšo prometno varnost od Slovenije, kar ni ravno argument za strožje predpise. A po drugi strani bi tako odpadli izgovori v smislu »enega že še lahko spijem, pa še ne bom napihal«, računanje, koliko hrane je treba ob pijači zaužiti, koliko časa je preteklo od zadnjega požirka alkohola ... Prav po tem smo v Sloveniji dobro znani, kar je spet del globljega problema odnosa do alkohola. »Problem vožnje pod vplivom alkohola je še vedno velik. A je alkohol vseprisoten in se odraža na prav vseh področjih, ki jih policisti obravnavamo – tudi v kršitvah javnega reda in miru, predvsem pa nasilju za zidovi družinskih hiš oziroma stanovanj,« je povedal tudi mag. Ivan Kapun, vodja sektorja prometne policije pri generalni policijski upravi.
Nadaljevanje v tiskani izdaji ali mobilni aplikaciji Nedeljskega dnevnika
Zdravilni koktejl veselja
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kako na Goriškem živijo štiri hiše dobre volje, v katere po dnevno dozo prijetnega razpoloženja prihajajo župani, osnovnošolci, bližnji sosedje in vaški mucki, kakšna je zgodovina Božička, ki izhaja iz svetega Nikolaja ali Miklavža, na božič so ga premaknili protestanti, v rdeče pa ga je oblekla Coca-Cola, kako se je po vesolju doslej sprehajalo več kot 500 ljudi, le dobra desetina jih je bilo ženskega spola, kako smo obiskali kuhinjo Obalnega doma upokojencev, kjer za kosilo porabijo po 150 kilogramov krompirja in 75 kilogramov mesa ... – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov ali na mobilni aplikaciji Nedeljski dnevnik.