Ne prepozna več skednja svoje domačije, ki ga njena hči tankočutno obnavlja, ne prepozna več sina, včasih niti sebe v ogledalu, vendar pa na fotografiji še prepozna svoj dom in na stari fotografiji babnopoljskih vdov med drugo svetovno vojno svojo mamo. Pokaže nam jo, nato pa fotografijo pokrije s časopisom. Še vedno čuti, da je na tisti fotografiji veliko gorja, in noče, da ga vidimo. Na svoji domačiji prepozna le še kuhinjo in kopalnico, a vendar ve, da v najmanjši sobici spi nekdo, ki jo ima rad in skrbi zanjo. Svojo hčer Alenko Veber le še redko pokliče po imenu, pogosteje ji nadeva druge vloge. Enkrat je njen bratec, ki že dolgo počiva v grobu, drugič njena stara mama, tretjič teta ... Francika ima alzheimerjevo demenco, k sreči pa se tudi hči, ki je zmogla demenco sprejeti, uči z njo živeti in njune na trenutke trpke zgodbe deli s prijatelji na družbenem omrežju facebook. Zmore jih preliti v iskrive zapise, polne ljubezni do mame, sprejetosti bolezni in ne nazadnje humorja.
»Mama me morda res nima več za svojo hčer, še vedno pa čuti, da jo imam rada, da skrbim zanjo. Čeprav vse ostalo odpove, čustva ostanejo do konca, o tem sem prepričana. Nekoč sem mamo vprašala, kaj bo, če me bo pozabila. Pa mi je odvrnila, da nič zato, saj da bom že jaz vedela, kdo ona je. Ne spominjam se natanko, kdaj me moja mama ni več prepoznala. Za nekatere je to nekaj najhujšega, ko se soočajo z demenco svojih staršev, mene ni posebej pretreslo, ker sem to prej ali slej pričakovala,« v kuhinjici sredi Babnega Polja spregovori Alenka Veber.
Pred štirimi leti je pustila službo v Ljubljani in se preselila nazaj k mami, da se bo tukaj ukvarjala s turizmom, izobraževanjem in kulturo. Ne vedoč, da jo bo na domačiji pričakala tudi demenca. »Najprej sem opazila, da mama ne zna več prav skuhati jedi, da vsak dan pripravi ajdove žgance in okisan krompir. Začela se je umikati v svoj svet. Vznemirjala jo je moja pošta, posebej modre kuverte. To so bili prvi znaki demence,« pripoveduje. Pozneje so demenco potrdili tudi zdravniki. Odločila se je, da demence in mame z demenco ne bo zaprla med štiri stene, ampak bo na široko odprla vrata vsem, ki bi bolezen radi srečali in spoznali iz prve roke. Njuna Rihtarjeva domačija v Babnem Polju je postala demenci prijazna točka, Alenka pa, ki pogosto gosti skupine turistov, v svoji kašči večkrat zavrti »šok terapijo«. V kamero ujete trenutke njene mame, ko je še zmogla smiselno zaokrožiti svoje življenje. Za destigmatizacijo bolezni ne bi mogla narediti več.
Nadaljevanje v tiskani izdaji ali mobilni aplikaciji Nedeljskega dnevnika.
Vse, kar imam, za počitnice dam
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, da smo po dveh letih zatišja v turizmu priča velikemu povpraševanju in pospešenemu dvigu cen, kako svoje upokojenske dni preživlja Rafko Irgolič, nekdanji pevec iz zlate dobe slovenske popevke, kako se je tudi Slovenija znašla na zemljevidu prevarantskega ponarejevalskega trga umetnin, kako razvita je bila industrija vozil v nekdanji socialistični Jugoslaviji, kako dostopno je cepljenje proti covidu-19 v obdobju, ko smo na koronavirus že malo pozabili, kako se spominjamo velikega gledališkega in filmskega igralca Poldeta Bibiča – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov ali na mobilni aplikaciji Nedeljski dnevnik.
