2. del - neprimerljivost
Predlagani davek na nepremičnine bo povzročil, da se bo domači kapital selil v tujino, pogoji zadolževanja Slovenije se bodo poslabšali, kot bi rekel nekdanji guverner dr. Arhar, »denar je plaha ptica«. Toda, ali so predlagane rešitve res primerljive z najboljšo tujo prakso, kot se hvali vlada? Pogosto je sklicevanje na tuje rešitve zgolj krinka za nepreverjene ukrepe, ki v domačem okolju ne delujejo – podobno kot bi Eskimi zidali igluje v Sahari.
Vlada trdi, da gre za davek na premoženje, ki naj bi bil podoben tujim sistemom. A že bežen pogled na primere iz tujine pokaže, da je ta trditev vprašljiva.
Hrvaška:
Ne pozna davka na premoženje. Letos je sicer uvedla nepremičninski davek, ki služi financiranju komunalne infrastrukture. Njegova višina se glede na občino giblje od 2 evra do 5 evrov na kvadratni meter stanovanja (neodvisno od njegove vrednosti), največje breme pade na tuje lastnike nepremičnin v turističnih krajih, saj za domačine veljajo številne izjeme. V bistvu gre za financiranje sezonsko nadpovprečno obremenjene komunalne infrastrukture, ki jo povzročajo »vikendaši«.
Avstrija:
Premoženjski davek je bil ukinjen leta 1993 kot ustavno sporen, saj prekomerno obremeni srednji razred in šibi konkurenčnost gospodarstva. Nepremičninski davek, ki ostaja, je zelo nizek (0,1–0,2 odstotka posplošene vrednosti nepremičnine), pri čemer davčna osnova temelji na starih ocenah vrednosti iz leta 1972, kar pomeni, da je dejanska davčna obremenitev izjemno nizka. V Avstriji davek plačujejo vsi lastniki, vključno z državo in Cerkvijo, pomembno pa je omeniti, da se davek zakonito prevali na končne uporabnike, tj. najemnike – kar spodbuja oddajanje nepremičnin.
Nemčija:
Premoženjski davek so ukinili leta 2007, saj je bil protiustaven. Nepremičninski davek se še vedno pobira, vendar služi izključno financiranju komunalnih potreb, zavezanec pa je končni uporabnik (najemnik), ne lastnik. Zavezanec za plačilo davka je med drugim tudi država. Obračun temelji na vrednostih, nazadnje izračunanih leta 1963, tako da osnova predstavlja le delček tržne vrednosti.
Slovenska realnost
Vlada je v javnih predstavitvah poudarjala, da naj bi šlo za davek, primerljiv s tujino, vendar je realnost drugačna, morebitne parcialne izjeme pa zgolj služijo potrjevanju že vnaprej sprejete politične odločitve, ne da bi upoštevali domačo realnost.
Struktura lastništva nepremičnin
Po zaslugi Jazbinškovega zakona imamo nadpovprečen delež lastniških stanovanj. V postsocialistični državi (ob pomanjkanju zaupanja in možnosti drugih, zlasti finančnih naložb, še posebej pa kot edini možni način zaščite pred inflacijo) je bil izjemno velik tudi delež individualne gradnje. Po 30 letih od jazbinška je logično, da so današnji slovenski lastniki nepremičnin praviloma upokojenci. Finančni položaj slovenskega upokojenca ni primerljiv z na primer avstrijskim upokojencem, ki prejema 14 pokojnin letno, ima dodatne pokojninske sklade, kapitalske naložbe in finančne rezerve. Velik del nepremičnin je podedovan, pogosto gre za edino premoženje posameznika, ki nima omembe vrednih finančnih prihrankov. Višji nepremičninski davek bo lastnike lahko potisnil v revščino oziroma jih prisilil k razprodaji nepremičnine, kar bo povečalo koncentracijo v rokah premožnih (tujcev).
Urejenost najemnega trga
Vladni predstavniki se pogosto sklicujejo na dunajski model najemnih stanovanj, pri tem pa pozabljajo, da avstrijsko pravosodje omogoča hitro in učinkovito reševanje najemnih sporov, kar povečuje zaupanje v oddajanje nepremičnin. V Sloveniji so sodni postopki dolgotrajni in nepredvidljivi, zaščita lastnikov je šibka, najemni trg pa ne deluje optimalno. Lastniki bodo zaradi davčnih bremen še manj pripravljeni oddajati stanovanja. Ali je realno pričakovati, da bo nekdo pri 75, 80 letih starosti aktivno upravljal nepremičnine, iskal najemnike, se z njimi tožaril po sodiščih? Kako realno je pričakovanje predlagateljev, da bo nekdo pustil v svojo formalno dvostanovanjsko hišo, ki je bila zgrajena za otroke, neke povsem tuje ljudi? Če nam država pri teh letih zaradi popuščanja kognitivnih sposobnosti jemlje vozniško dovoljenje, ali ni prav, da bi nam dala vsaj malo miru, da lahko svoja zadnja leta preživimo brez strahu.
Zakaj se davek uvaja?
Vlada trdi, da želi s tem davkom spodbuditi najemni trg, vendar se postavlja vprašanje, ali bodo učinki res takšni. Če bi bil cilj povečati število oddanih stanovanj, bi morala vlada spodbujati varnost najemodajalcev in ponuditi davčne olajšave za oddajanje nepremičnin. Namesto tega želi kaznovati lastništvo, ne da bi rešila temeljne strukturne težave. Hkrati bi morala povečati število najemnih stanovanj. Povečati bi se morale spodbude za gradnjo najemnih stanovanj, prilagoditi davčni predpisi, zmanjšati gradbene in projektantske zahteve za najemna stanovanja …
Nepremišljeni davki so skozi zgodovino že pokazali neželene posledice – spomnimo se angleškega davka na dimnike (1662) ali francoskega davka na okna, ki sta imela močan vpliv na arhitekturo, ki jo še danes lahko občudujemo. Žal pa tudi na to, da so revni prebivalci zazidali okna, kar je imelo usodne posledice za zdravje ljudi in povečano umrljivost. Ali se res vračamo v srednji vek?
Predlog vlade ni niti premoženjski davek niti klasičen nepremičninski davek, temveč hibridna rešitev brez ekonomske logike, ki bo zmanjšala srednji razred, prisilila lastnike v prodajo in povečala koncentracijo nepremičnin v tujih rokah. Že bežna primerjava z Avstrijo, Nemčijo in Hrvaško kaže, da Slovenija ne uvaja običajnega davčnega modela, temveč eksperiment, ki nima podlage v evropskih sistemih.
V naslednjem delu bomo analizirali, kaj pravzaprav obdavčujemo – premoženje, nepremičnine ali nekaj tretjega? In ali lahko dodatna obdavčitev res poveča število stanovanj na trgu?
