1. del - krivice
Robi je državni funkcionar, ki mu zaradi funkcije pripada kadrovsko stanovanje po simbolični najemnini. Namesto tega se odloči za najem luksuznega stanovanja v elitnem ljubljanskem vila bloku, saj si želi življenja elit in prestiža. Stanovanjsko hišo je prepisal na bivšo ženo, sam pa je raje obdržal delež v firmi, ki po grobih ocenah znaša milijon evrov. Čeprav živi v luksuzu, o čemer pričajo številne objave na instagramu, in ima milijonsko premoženje, ne bo plačal davka na nepremičnine niti na premoženje.
Klementin je Robijev sodelavec. Živi v lastni nepremičnini z bazenom in košarkarskim igriščem, na katero ne bo plačal davka. Tudi na premoženje, ki ga ima v bitcoinih in vrednostnih papirjih, ne bo plačeval davka na premoženje. Čeprav imajo CSD-ji pri odmeri socialnih transferjev neomejen vpogled v razne evidence in pri sleherniku preverijo vsako delnico, obveznico, bančno vlogo, avto, plovilo, zavarovalno polico, prejete dediščine, poslovne deleže ..., je Klementin mnenja, da bi bilo nemogoče oziroma nesmiselno obdavčiti vse premoženje posameznika.
Darijan je privatizacijski mešetar. Na desettisoče ljudi mu je pred leti zaupalo privatizacijske certifikate, od katerih ni ostalo prav veliko. Pred leti je kupil vilo v davčni oazi – ocenjeno na 45 milijonov evrov. Tudi on slovenski državi ne bo plačal niti centa davka na premoženje ali nepremičnine.
Mirko je trgovec. Živi v Ljubljani, s tujino ima zadnja leta namreč slabe izkušnje. Ima 5 milijonov evrov vredno vilo v Kitzbühelu in še eno na Hvaru. Tudi on ni zavezanec za plačilo davka v Sloveniji.
Gianni je poslovnež, razpet med Moskvo in Ljubljano. Na obali Bohinjskega jezera ima čudovito vilo, v kateri občasno gosti slovensko elito. Tudi njegova vila je vredna več milijonov. Če bo v njej prijavil stalno prebivališče, mu ne bo treba plačati davka. Zlahka bo dokazal, da v vili stalno prebiva, saj samo poraba elektrike za ogrevanje bazena in klimatizacijo vinske zbirke prekaša porabo štirih povprečnih gospodinjstev.
Tudi Leon, Damjan, Nataša, Igor, Iztok in številni drugi Slovenci imajo svoje bogastvo v Dubaju in Londonu. Do njih ne seže slovenska roka pravice, kaj šele davkarija.
Prav tako ima vsaj eno nepremičnino na Hrvaškem okoli 115.000 Slovencev, ki Republiki Sloveniji od tega premoženja oziroma nepremičnin ne bodo plačali niti centa davka.
Marjan je hotelir v Piranu. Z gostinstvom se Marjanova družina ukvarja že tretjo generacijo in v teh letih jim je uspelo urediti 50 hotelskih sob. Marjan trži svoje sobe preko spletnega portala booking.com. Njegov brat Mile v sosednji občini ni dobil dovoljenja za hotel, ampak je skladno s prostorskimi akti lahko gradil le večstanovanjski objekt s turističnimi apartmaji. Podobno kot Marjan tudi Mile oddaja stanovanja turistom v kratkoročni najem (Airbnb). Obe nepremičnini sta primerljivi, podobne vrednosti, ustvarjata podobne prihodke in dobičke. Marjan ne bo plačal davka, Mile pa bo plačal okvirno 85.000 evrov novega davka.
Jure in Metka sta po očetu podedovala stanovanje in delavnico. Ker v španoviji še pes crkne, sta se odločila premoženje fizično razdeliti. Jure je vzel delavnico, Metka približno enako vredno stanovanje. Jure ne bo plačeval davka, Metka bo po novem plačevala 4520 evrov davka.
Darinkinega starega očeta so po drugi svetovni vojni zunajsodno likvidirali, očeta pa obsodili na družbenokoristno delo in izgubo državljanskih pravic, ker je plesal boogie-woogie. Zaplenili so jim vse premoženje. Po osamosvojitvi 1991 se je Darinka 15 let borila, da so ji vrnili nezakonito odvzeto premoženje. V večstanovanjski meščanski hiši sredi Stare Ljubljane živijo »imetniki stanovanjske pravice« z neprofitno najemnino. Za potrebe »neprofitne najemnine« so stanovanja po posebni metodologiji iz zakona o denacionalizaciji ovrednotena na povprečno 37.000 evrov, Gurs jih je za potrebe davka ocenil na povprečno 320.000 evrov. Darinka letno prejme 16.270 evrov najemnine, na katero mora plačati še davek. Z izkupičkom mora plačati prek 3000 evrov zavarovanja, 700 evrov za upravnika ter vse stroške investicijskega vzdrževanja! Na izbor najemnikov, vsebino najemne pogodbe in višino najemnine nima nobenega vpliva. Najemnega razmerja ne sme odpovedati in poiskati tržnih najemnikov. Plačala bo 61.480 evrov davka na premoženje.
Boštjan je informatik, z »ženo« formalno nista poročena, imata dva otroka. Starša pridno delata in v dvajsetih letih sta poleg stanovanja, v katerem živijo, kupila stanovanje kot naložbo oziroma za varno prihodnost otrok. Stanovanja ne oddajata, saj ga Boštjan občasno potrebuje za delo, ob vikendih namreč še programira in s tem odplačuje kredit. Obdavčitve ju je strah, saj jima dodatnih 3760 evrov pomeni razliko med normalnim življenjem in odrekanjem. Dvotedenski dopust na Hrvaškem ob novem davku odpade. Boštjan z gnusom zavrača idejo, da bi se v drugem stanovanju fiktivno oziroma navidezno prijavil, saj to ni v skladu z njegovimi vrednotami. Če bi z »ženo« živela na različnih koncih, ga je upravičeno tudi strah, da eden od njiju ne bo upravičen do »bolniške« za nego otroka, ženo pa skrbi, kako bi dokazala obstoj zunajzakonske skupnosti, če bosta živela na različnih naslovih, in ali bi bila upravičena do vdovske pokojnine.
Mira je rojena Kraševka. Po srednji šoli je odšla s trebuhom za kruhom v Ljubljano, kjer je spoznala moža. Še v socializmu sta začela zidati hišo in jo dokončala v 90. letih. Pred leti ji je umrla mama, nato oče. Podedovala je staro kamnito hišo v majhnem naselju na robu slovenskega Krasa. Ves prosti čas in kar ostane od pokojnine, sta z možem vložila v obnovo hiše. Po njeni zaslugi so na pročelju hiše zopet rože, obdelan je vrt, oljke so obrezane in obrane vsako leto. Tudi po njeni zaslugi vas živi in se govori slovenski jezik ter ohranja slovenska kultura. Razmišlja, da bi objekt turistično oddajala, vendar bi morala vanj vložiti še 60.000 evrov, ki jih nima. Za stalno prebivanje (oddajanje) pa ni zanimanja, zadnja tovarna je šla v stečaj pred desetimi leti, niti hiša ni primerna za stalno prebivanje. Če ji bodo odmerili 2100 evrov davka, se je že odločila, da bo hišo prodala prvemu Italijanu, ki bo z denarjem prišel v vas.
Žan in Urška sta brat in sestra. Na sosednjih zemljiščih sta zgradila praktično enaki hiši. Vsaka je primerna za bivanje dveh družin. Tako kot v sto tisoč slovenskih hišah sta Žan in Urška zgradila gornje nadstropje na zalogo, da bo za vsak slučaj še po eno stanovanje za »ta mlade«. Edina razlika je, da je Urška pred desetimi leti ob prvem popisu nepremičnin nasedla govoricam in je v evidencah poskrbela, da se te uskladijo z dejanskim stanjem. Plačala je geodeta, ki je poskrbel, da je njena hiša evidentirana kot dvostanovanjska, zato bo Urška na »presežno stanovanje« v mansardi plačala 1270 evrov davka.
Jože je pred šestimi leti magistriral in pridno dela. Pred tremi leti je ob pomoči staršev, ki so mu poklonili toliko, kot je potreboval za »lastno udeležbo«, z bančnim kreditom kupil stanovanje. Stanovanje je po Gursu vredno 280.000 evrov. Odplačati mora še 180.000 evrov kredita in pripadajoče obresti. Letos je po starših podedoval domačijo v Prekmurju, kamor se bo preselil, saj po novem lahko dela na daljavo. Če bo v veljavo stopil davek, bo za stanovanje plačal 1,45 odstotka od 280.000 evrov, to je 4060 evrov na leto. Da je hiša obremenjena s hipoteko in da je njegovo premoženje bistveno manjše (sredstva minus obveznosti), ne vpliva na višino davka.
Agata in Vincenc, sestra in brat, sta po starših podedovala zidanico, v kateri oživijo spomini na mladost. Ker je Vincenc brez otrok in tudi brez službe, se s sestro dogovori, da odkupi njegov delež. Agata najame kredit, ki ga še danes odplačuje, ter v enkratnem znesku izplača Vincenca. Vincenc v nekaj letih vse zapravi. Zaradi slabega zdravja ga sprejmejo v DSO. Agata mu kljub odprtemu kreditu pomaga pri plačevanju oskrbnine, saj je nenazadnje njen brat. Ko sliši za novi davek, ji solza steče preko lica, ne more, da ji ne uidejo besede »... najboljše, da še jaz vse zapijem«.
V drugem delu feljtona bomo pogledali mednarodno primerjavo davčnih ureditev, na katere se je predlagatelj skliceval ob pripravi izhodišč obdavčitve.
