Ko sta premier Robert Golob in vodja največje opozicijske stranke Janez Janša zaradi poplav razglasila nacionalno enotnost, se je marsikomu v državi orosilo oko. Češ, kako lepo, da zna politika vsaj v najhujših trenutkih stopiti skupaj in pozabiti na trenutne razprtije. In vendar so se skrbi, da bo poplavna politična enotnost trajala kaj dlje od parlamentarnih počitnic, izkazale za neutemeljene. Koalicija in opozicija sta bili enotni zgolj toliko časa, kolikor so se njuni pogledi na nujnost sanacije po poplavah bolj ali manj skladali. Toliko lažje, če je šlo za ukrepe, ki so bili ljudskim ušesom prijetni. Na primer, za dodatno obdavčitev bank kot enega od virov denarja za poplavno sanacijo.

Mnenja o tem, ali gre za primeren ukrep ali ne, so deljena. A hipna preobrazba Janeza Janše iz domnevnega zagovornika svobodne gospodarske pobude v zakrknjenega marksista, ki bi bančnim rentnikom pobral mastne dobičke, je bila izjemno zabavna. Toliko bolj, ker se je zgodila v živo, med skupnim nastopom Goloba in Janše na eni od zasebnih televizij. Mihi Kordišu se je najbrž kar smejalo. A kaj kmalu po tem dogodku se je ta tako opevana politična enotnost porazgubila neznano kam. Načeloma tudi s tem ni nič narobe. Različna mnenja in različni pogledi so namreč bistvo demokracije. Tako pozornim opazovalcem ni ušlo, da se je poetika politične enotnosti nanašala zgolj in samo na poplavno obnovo. Vsa druga področja so ostala legitimna polja političnega prerivanja.

A ker je praktično celotna medijska in politična pozornost namenjena odpravi posledic poplav, je za nadaljevanje političnega boja takšno temo treba ustvariti.