Uspeh kampanje ne izhaja samo iz demokratične izravnave dostojanstva predsednika in ljudi. Prej se mi zdi, da je uspešna Pahorjeva kampanja 2012 instinktivno zadela v jedro naše družbe. Kajti kako ljudje danes razumemo sami sebe? Kako odgovorimo na vprašanje: »Kaj sem jaz?«, »Kaj je ona?«, »Kaj je on?«. Odgovorimo tako, da navedemo poklic, ki ga opravljamo. On je mesar. Ona je trgovka. Ona je menedžerka, on je ljubiteljski DJ. Ona je mati, skrbi za gospodinjstvo. Mi smo to, kar delamo. In vsak človek, ki dela, čuti do svojega dela ponos. Ta ponos ne obstaja samo takrat, ko imamo redno zaposlitev in zaslužimo dobro. Ponos se nanaša na to, da smo dobri pri svojem delu, da poznamo trike svojega poklica, da vemo, katera poklicna pravila je treba upoštevati, katera pa smemo preskočiti, ponosni smo na to, da pri svojem delu občutimo moč in izkušenost. Če se politik za en dan odloči opravljati naše delo, mu tega ne zamerimo. Vemo, da ne bo imel pojma o tem, kar počne. Nerodno bo prijel za vrtalni stroj, fotoaparat ali tipkovnico. In mi mu bomo lahko pokazali, kako se reči streže. Ponudi se nam priložnost, da zasijemo v tem, kar smo.
Strogo gledano torej ne drži, da je Borut Pahor za en dan postal frizer ali smetar, ali menedžer. Kampanja je prej pokazala, da to ne moreš postati. V enem dnevu se ne moreš izučiti poklica, lahko kvečjemu stojiš ob mojstrih in poskušaš imitirati njihove kretnje, njihovo izkušenost, njihovo moč. Kampanja je iz volivcev izvabila ponos: to je, se mi zdi, eden od glavnih vzrokov za njen uspeh. Politična kampanja ni v bistvu nič drugega kot dolgotrajen razgovor za službo. Borut Pahor je leta 2012 odkril idealno formulo za takšen razgovor. Delovno mesto dobiš tako, da govoriš o delu drugih. x Delo
