Skrbi me, kdo bo sploh še hotel delati s starejšimi, če ne bomo uredili razmer in uvedli sprememb, tudi financiranja. Vprašanje, zakaj je za te poklice danes tako malo zanimanja, je na mestu. Mislim pa, da je zadeva večplastna. Dolgo časa je bilo to področje zanemarjeno, normativi so že zdavnaj preživeti, povečal se je obseg storitev. Ne ukvarjamo se več le z osnovnimi potrebami, ampak želimo zadovoljiti še potrebo po umetnosti, kulturi, izobraževanju, socialni oskrbi, da so starejši čim dlje aktivni, vključeni in da se jim omogoči vse, kar je v naši moči.

Veliko je storjeno, vendar kar nekako ne pride do izraza. Potem so tu še pogoji dela. To delo je izgubilo spoštovanje, ugled, in to je žalostno. Tudi konstantno poudarjanje, da ni kadra, situacije ne bo rešilo, temveč še poglobilo. Potrebne so sistemske spremembe, in to takoj. Skrbi me, kaj bo, ko bomo mi stari. Kdo bo skrbel za nas. Zanimanja za poklice, povezane s starejšimi, ni. Po drugi strani so stiske starejših, ki potrebujejo pomoč, vse večje.

Hvaležna sem, da sem se znašla v takšnem delovnem okolju in da je okoli mene toliko oseb, ki rade delajo s starejšimi, so empatične, prijazne in potrpežljive. Pomislimo na človeka, ki morda sameva v kakšni sobici in nima nikogar, ki bi se spomnil nanj. Ko sem prišla iz manjšega kraja v večjega, sem se težko privajala na nezanimanje drug za drugega. Malo izzivam tudi zaposlene. Če vidim, da kdo ne pozdravi, mu kar rečem, da lahko morda vsaj s pogledom ali rahlim nasmehom drugemu polepša dan. Pozdrav je osnova. Kot tudi besedi hvala in prosim. x Nedeljski dnevnik