To, da je bil leto dni na položaju ministra za zdravje napačen človek, pove izjemno veliko. In vsak dan, v katerem ne naredijo nič, je izgubljen. Zato tudi vedno bolj dvomim, da predsednik vlade Robert Golob resno misli, ko govori o krepitvi javnega zdravstva, saj so to za zdaj le besede.

Danijel Bešič Loredan po mojem mnenju na ministrskem položaju nikoli ni resno nameraval krepiti javnega zdravstva. Če bi mislil resno, bi morali ukrepe že davno sprejeti, predvsem pa bi moral sam biti zgled in se odpovedati delu v zasebnem sektorju. To, da do zdaj niso sprejeli ukrepov, pomeni, da bi moral odstopiti tudi premier Robert Golob. To je logična posledica, saj on na koncu odgovarja za vse napačne odločitve.

Ob tem se sprašujem, zakaj slovenska javnost ne zahteva več od politikov. Na primer, da izpolnijo obljube. Ne vem, zakaj so državljani tako prizanesljivi do politikov. Zdaj bi bila odlična priložnost, da bi zahtevali učinkovito reformo zdravstva kot nacionalne dobrine. Praviloma imajo politiki sto dni časa, da pokažejo rezultate. Minilo je že več kot leto, na rezultate pa še vedno čakamo.

Za ministra se mi zdi, da so nujne določene kvalitete, potrebne so vizija in dobre komunikacijske veščine. Njegova komunikacija pa ni bila vedno jasna in do danes nisem razumel, kaj je bila njegova vizija. Do ministrskega položaja imam veliko spoštovanje, ni vsak primeren za to odgovorno funkcijo. Minister mora biti strokovnjak z jasno vizijo in odločenostjo, da naloge v najkrajšem možnem času izpelje. Kar zadeva standarde, ki jih morajo dosegati ministri v Sloveniji, nismo izjemno zahtevni.