Informativni program nacionalne televizije je v zadnjih treh letih zmeraj bolj podoben fuzbal tekmi. Izrazi kot uravnoteženost, pluralnost in objektivnost so zgolj paravan za spopad, poln drsečih štartov, prekrškov s hrbta in drugih manevrov iz bogate plejade umazanih potez. Od leve proti desni napadajo rdeče-modri, od desne proti levi belo-rdeči.

Pustimo osebne afinitete ob strani, želimo si dobre tekme, za to pa sta – kot vemo – potrebna dva. In kakšna dejansko je igra ene in druge ekipe? Igra rdeče-modrih je – če govorimo o novinarskih in televizijskih standardih – raznolika. Zmožna je odličnih izdelkov, včasih je povprečna in predvidljiva, občasno pa nas razočara z neprepričljivimi prispevki, pristranskimi analizami in slabo izpeljanimi oddajami. Po domače – s sranjem. Belo-črna ekipa je v tem smislu bolj predvidljiva. Od nje lahko pričakujemo izključno sranje. Očitno imajo kljub dejstvu, da jim srce bije na desni, vsi po spisku (eno in edino izjemo desnega profesionalizma tu dajem v oklepaj) dve levi nogi.

Hoteli smo gledati informativni program, pa so nam vsilili fuzbal tekmo. Če pa je že tako, imam kot ljubitelj lepe igre pravico do vsaj ene prošnje: dajte se malo bolj potrudit, če ste nas iz gledalcev zreducirali na opazovalce spopada, nam dajte vsaj dobro tekmo. x Večer