Ljubljana ima malo manj kot 300 tisoč prebivalcev, toliko pa jih je imela že na vrhuncu ob koncu osemdesetih let, kar je seveda pomenljiv podatek z vidika infrastrukture, ki je za tak obseg očitno obstajala. Potem sta prišli osamosvojitev in močna suburbanizacija v devetdesetih letih, ki je prinesla upad prebivalcev Ljubljane zaradi selitve v obrobne občine. Recimo prebivalstvo občine Škofljica se je od leta 1991 do danes več kot podvojilo, na več kot 11 tisoč ljudi.

Ravno ta komunalni projekt zelo jasno kaže poraz našega prostorskega načrtovanja. Imamo množico malih satelitskih naselij okoli Ljubljane, kjer je potekala in še vedno popolnoma stihijsko poteka suburbanizacija. Vaške osnove ob vpadnicah so bile najprej dopolnjene z enostanovanjskimi hišami, nato je prišla tista »agonija« natlačenih vila blokov brez zelenic in brez koncepta bivanja. Sprejemajo se razdrobljeni občinski načrti, nimamo pa višje regijske ravni, ki bi prevzela naloge, za katere številne male občine nimajo ne znanja ne zmogljivosti – tudi za lastno urbanistično načrtovanje ne, in ki bi morda preprečile te vseprisotnostni stihijski »razvoj«.

Regionalno planiranje smo dokončno uničili po letu 2007, ko je bil sprejet zakon o prostorskem načrtovanju, ki je odpravil regionalne zasnove prostorskega razvoja kot strateške prostorske akte posameznih regij. To nas danes tepe pri vseh infrastrukturnih projektih.  Mladina