Nasilje v šolah ni nov pojav. Posebej ne v osnovnih šolah. Nove so predvsem okoliščine. Vrednote. In kako se v skrajnosti to nasilje manifestira. Scenariji se nam odvijajo pred očmi. Vse vidimo. In čutimo. Učenci, starši, učitelji, šola in navsezadnje vsa družba. Sledi ključno vprašanje: kaj je bilo storjeno, da bi scenarije preprečili? Žal je odgovor: veliko premalo.

Deklarativno razlaganje, kako imajo šole ničelno toleranco do nasilja, ne pomaga. O tem govorijo že lep čas, vendar bi težko rekli, da se je kaj obrnilo na bolje. Treba je storiti veliko več, precej bolj konkretno. Zdaj je bržkone skrajni čas, ko bi morali odpreti širši dialog, si med seboj prisluhniti, posebej strokovnjakom, psihologom, sociologom, pedagogom, ki poglobljeno razmišljajo o teh rečeh – in se odločiti za jasne, če je treba, tudi za revolucionarne spremembe. To je preprosto ena tistih tem, o katerih bi morali spregovoriti bolj razločno – tudi v parlamentu, strokovnih skupinah, na vsakem podiju. Seveda, če ne želimo izgubiti bitke.

Celoten šolski sistem kliče po razmisleku. V temeljih je star že več kot sto let. Resda otrok ne pretepajo s šibami, vendar so še vedno premnogi, ki izkušnje v našem šolskem sistemu opisujejo kot travmatične – zaradi sistema, šole, učiteljev ali vrstnikov. Včasih tudi staršev. Udeležencev je več, nobeden ni nedolžen. Nasilje ne nastane v vakuumu. Ob tragičnih dogodkih, ki smo jim bili priča, je težko reči, kako naj bi bila videti rešitev. Gotovo je treba o njej zelo resno razmišljati. V nasprotnem bodo detektorji kovine in varnostne službe prej resničnost, kot smo si pripravljeni priznati.  Nedeljski dnevnik