Prižgale so se mi rdeče luči. Ko sem prišel v Celje in videl sprenevedanje, sem bil zgrožen. V katerokoli ustanovo bi tisti dan šel in bi se zgodilo nekaj takega, bi bila moja reakcija enaka – racionalna, odločna, z veliko empatije.

Rakava rana je na vseh ravneh. Sistem je za paciente, ki niso sposobni komunikacije in niso odzivni, povsem neurejen oz. nehuman v tem, da nimajo varnega, jasnega in hkrati diskretnega identifikatorja. Dva nepokretna, komunikacijsko neodzivna ali slabo odzivna pacienta so prepeljali na zdravljenje v istem reševalnem vozilu, v bolnišnici pa so zatajili vsi varnostni mehanizmi. Problem je bil torej na treh ravneh.

V DSO so bili pacienti oblečeni v označene pižame. Trdijo, da so jih v njih tudi poslali v bolnišnico. V ZD Sevnica pravijo, da je prevoz dveh pacientov z dvema napotnicama v enem reševalnem vozilu nekaj običajnega – če je to nekaj običajnega, bomo to spremenili.

Pacienta sta bila pripeljana na zdravljenje v bolnišnico, kjer so ju pri sprejemu oz. triaži zamenjali, nihče pa ni nič posumil o možnosti zamenjave identitete, kljub temu da sta prišla oblečena v pižami z vidnimi imeni. Zaradi te napake obstaja objektivni sum, da je bilo tudi zdravljenje napačno. Danes vemo, da sta oba pacienta umrla. Nekdo mora prevzeti odgovornost, zakaj so vsi »varnostni« mehanizmi identifikacije pacientov zatajili.

Zgodilo se je nekaj, kar se ne bi smelo in se ne sme nikoli več. Če so pacienti nepokretni in se niti ne pogovarjamo več z njimi, smo kot ljudje izgubili vso človečnost. In nad tem moramo biti ogorčeni, zgroženi in moramo odreagirati z vso mero človečnosti. Zato je bila moja reakcija po vrnitvi iz Celja taka, kot je bila. x Sobotna priloga Dela