Lahko se samo sprašujemo, zakaj ni več patriotov, ki bi bili pripravljeni služiti domovini v varnostno povsem stabilnih, zdravstveno in družini prijaznih okoljih New Delhija, Teherana, Pekinga ali Moskve. Morebiti je bilo mogoče neurejenost razmer razumeti in tolerirati v 90-ih letih, ko sta se država in tudi zunanjepolitični aparat šele vzpostavljala, povsem nesprejemljivo pa je, da se to po več kot 20 letih ni uredilo. Kajti strošek takšnih razmer je velik, izgubljenih priložnosti pa še bistveno več.

O potrebi po depolitizaciji diplomatske službe lahko občasno slišimo, a razprave delujejo dokaj akademsko in teoretično. Kaj v praksi pomeni delitev na »vaši« in »naši«, vam znajo povedati hodniki na MZZ, ki praktično za vsakega diplomata lahko povedo, »čigav je«, pa s tem seveda ne mislijo na očeta in mamo. Politizacija je (pre)močno zažrta v diplomatske pore do te stopnje, da se nekateri (karierni) diplomati niti ne prijavijo na delovna mesta v tujini v primeru leve ali desne vlade, odvisno pač od tega, za kateri politični pol so bili označeni, da ne rečem ožigosani. Zato še vedno velja, da ima strankarska izkaznica bistveno večjo težo kot ustrezna strokovna usposobljenost, dosedanji dosežki in kompetence. Kot da smo v času nekega prejšnjega režima, ko napredovanje ni bilo mogoče, če nisi bil za partijo. Zato seveda negativna selekcija, ki je eden od rezultatov takšnih delitev, ni in ne more biti nobeno presenečenje. Za vsakršno demokratično družbo je slednje izjemno slabo, saj ima obilo neposrednih in stranskih negativnih učinkov. Za malo državo z izjemno omejenim kadrovskim bazenom pa je slednje lahko pogubno. x Večer v soboto