Realnosti se zaradi vedno nižje odpornosti proti stresu skušam izogibati. Sama sebi se zato zdim hinavka, vendar vedno težje prenašam trenutno podobo sveta. Poškoduje me. Zato iz samozaščitnih razlogov iščem informacije, ki me razveseljujejo in mi dajejo upanje. Trobiti ljudem, da nas lahko reši samo še medsebojno povezovanje, nima smisla, kar se je pokazalo. Ljudje smo izkustvena bitja, zato rastemo v procesih. Ni nam dovolj ena sama negativna izkušnja, kot na primer živalim, prav tako nam ni v pomoč zgodovinski spomin, ker ga nekako nimamo oziroma ga prilagajamo. Zato so ti procesi silno dolgotrajni. Nekako verjamem, da bo človeštvo nekoč razumelo, kako deluje stvarstvo, vesolje, narava … Cena, ki jo bodo za to plačali prihodnji rodovi, pa bo strahotna. Na srečo imamo močnejši preživetveni nagon kot podgane.

Trenutno me resnično zanima samo to, kako deluje vesolje, kako deluje narava. Zelo se poglabljam v živali. Zdi se mi, da je v njihovem načinu bivanja velika modrost in izjemna jasnost. Bolj ko se poglabljam v ta svet, bolj sem osupla. Zato bi rada pisala samo še take knjige, ki bi mlade bralce naučile ljubiti in spoštovati naravo. Da je ne bi jemali kot nekaj samoumevnega, da je ne bi doživljali kot njeni lastniki, temveč kot njeni podnajemniki. Da je ne bi opazovali zgolj skozi okno drvečih avtomobilov in na malih telefonskih ekranih. Da bi zares opazovali, vonjali, se dotikali in učili o tem čudovitem svetu, kjer je vse prepleteno v edinstveni zakonitosti in redu, kjer ni napak, kjer ni sovraštva in požrešnosti.