Starši bi se morali seznaniti z vsemi informacijami o spolno prenosljivih boleznih in možnostih najučinkovitejše zaščite ter se ne bi smeli pustiti zavesti nepreverjenim teorijam, kajti cepljenje ne škoduje, cepivo je preizkušeno, stranskih učinkov skoraj ni in ni razloga, da bi mu rekli »ne«. Tako bi svojim otrokom prihranili veliko gorja. Zavedati se moramo, da z odločitvijo za cepljenje zaščitimo njihovo prihodnost – da ne bodo zboleli za rakom, lahko bodo imeli otroke in navsezadnje mi vnuke. Odločitev ne izkoristiti možnosti cepljenja tako deklic kot dečkov proti HPV dejansko pomeni tveganje za morebitno okužbo v prihodnosti. Mnogih stvari se ne zavedamo dovolj dobro, denimo, da HPV ni krivec »le« za raka materničnega vratu, povzroči različne vrste rakov, denimo raka ustne votline in žrela, raka penisa in zadnjika, raka zunanjega spolovila in drugih resnih bolezni.

Pravzaprav še sama natančno ne vem, zakaj imajo ljudje na splošno takšen odpor proti cepljenju. Teorije, ki jih, predvsem neraziskane in neargumentirane, širijo ljudje, ki nimajo nič s stroko, so gotovo naredile tudi veliko škode cepljenju proti HPV. Če se nekdo zase odloči, da se ne bo cepil in obvaroval pred resnimi boleznimi, je to njegova stvar. Ne moreš pa biti lastnik zdravja svojega otroka. To je njegovo zdravje. In kdor ne zaupa cepljenju proti HPV, vendar odloča o zdravju svojih otrok, naj se, prosim, čim bolj popolno opremi s strokovnimi informacijami, da ne bo čez 15 let, ko bosta hči ali sin hudo zbolela, rekel, kako ni nič vedel o tem, da bi cepivo pomagalo. Tega si ne moremo več privoščiti.