Vzgojni zavodi imamo prvenstveno pedagoški kader, pa se ukvarjamo tudi z otroki, starimi sedem, osem let, ki sploh ne bi smeli biti v zavodu, ker je bil na primer podan sum spolne zlorabe. A jih je bilo treba staršem odvzeti in jih namestiti v zavod. Ministrstvo za delo, družino bi že davno moralo ustanoviti institucije za otroke, ki potrebujejo psihosocialno pomoč, predelavo travmatičnih dogodkov. Namestijo pa jih v zavod, kjer so skupaj z nevarnimi mladostniki, brezčutnimi osebami, lahko tudi z znaki sadizma.

Zakaj se nasilje ne preprečuje? Ker ga ne obravnavamo ustrezno. V oči bode sodstvo s svojimi premilimi izreki sodb. Imamo problem na celi črti, saj je sistem naravnan tako, da nič ne moreš. Sistem denimo ne zaustavi patološkega, nasilnega starša, kar je nevzdržno. Na centrih za socialno delo pravijo, da je treba nasilneže motivirati k sodelovanju. Naši otroci živijo v nasilju, ga gledajo, povzročitelje nasilja pa se motivira dolga leta in otrok v tem živi. Če je na primer ženska žrtev nasilja, zavaruje otroke in gre na center za socialno delo po pomoč. Tam pa je takoj utišana, ker se za nazaj nič ne govori, ni važno, kaj je bilo. Ker je gospod sedaj sodelovalen. In to podpirajo tudi sodni izvedenci, klinični psihologi. Pravijo celo, da je otroku povzročene manj škode, če ima stike z nasilnim staršem, kot če jih nima

Žrtve dolgoletnega nasilja se prisiljuje v partnersko, družinsko svetovanje. Uporablja se izraz visokokonflikten odnos – oba vržejo v isti koš, nasilnež je običajno le eden. In če žrtev nasilja ne sodeluje v tej sistemski zlorabi, je opredeljena kot nesodelovalna, nekonstruktivna, problematična, preveč navezana. Če pokaže čustva, preveč čustvena. Vlada to ve, vsa ministrstva to vedo, imajo številne dopise in dokaze. Zakaj torej res ne preprečujejo nasilja? x Nedeljski dnevnik