Praznina in neiskrenost, podkrepljena z nedorečenostjo in lažmi, bi morali ustvarjati vtis zmernosti in dialoga – dialoga s tistimi, ki prav tako ne verjamejo vase. Spomnimo se Logarja, ko je kandidiral za župana: nestrpnosti in zlobe je bilo toliko, da je pred očmi javnosti povsem razgalil svoj pravi značaj. Ko je potem kandidiral za predsednika republike, so mu očitno svetovali, naj se malo umiri, in smo dobili Logarja z violončelom, pri reševanju vrane in podobne PR-prijeme. Ni pa smel povedati tega, kar misli kot desničar, in zato smo nenehno poslušali izmuzljive izjave, meglo in mehke laži: glavno je bilo, da govori mirno in ne pove ničesar.

Janša je zagotovo poseben primer z več kot tridesetletno kilometrino: zanj je vprašanje verjeti lastnim besedam povsem nepomembno, zato toliko nenadzorovanih izjav, laži in polemik. V njegovem morda najpomembnejšem nastopu v karieri, prek ekrana pred komisijo Evropskega parlamenta pred dvema letoma, je pokazal vse najslabše: trdil je, da ponuja pričevanje, a so vsi, ki so si poslani video ogledali, ocenili, da gre za prozorno propagando, skliceval se je na svojega tedanjega ministra za kulturo, ki pa se je izogibal kameri, in nazadnje ni zmogel koherentno odgovoriti na nobeno vprašanje. Prisotni niso imeli razumevanja za trike, ki mu lokalno uspevajo. Splošni vtis – prisotne je bilo sram.

V obeh primerih, pri Logarju in pri Janši je mogoče prepoznati globoko nevrotičen odnos do javnega nastopanja in do občinstva – državljanov, še bolj pa do dialoga: oba se zavedata, da sta neprivlačna in nekarizmatična, zato sovražita svoje občinstvo. Dialog pa je zanju samo nujna izguba časa, saj tisto, kar hočeta, dosežeta na druge, javnosti skrite načine. (Večer v soboto)