Javno prisoten diskurz, da je z mladimi zaradi telefonov in družbenih omrežij vse narobe, res ni redek, hkrati pa ni zanemarljiv, saj kaže na druge družbene tenzije. Te doživljam kot odraz tega, da so tehnologije »prisotno odsotne« v družbi, saj je dileme, ki jih odpirajo, težje razložiti, kot pa je usmeriti prst vanje. Redukcija razprav na naprave in omrežja namreč ne bo odgnala niti pomanjkljivih percepcij o mladostnikih, še manj pa rešila probleme, s katerimi se srečujejo.

Analogne izkušnje, ki so zelo dragocene, saj dopuščajo primerjavo med nekoč in zdaj, so generacijsko gledano vse manj prisotne, kar pa ne pomeni, da so spremembe radikalne. Neke stalnice ostajajo, kljub temu da se naprave in prakse spreminjajo. Naj ponazorim: stacionarni telefon je bil tudi sredstvo nadzora za starše, ki so sprejemali klice in po lastni presoji dovolili otrokom pogovor, omejevali čas in prostor zanj ipd. Za mladostnika je šele možnost biti zunaj pomenila svobodo, tam so bili skriti očem odraslih, četudi življenje na igriščih ni bilo nujno varno in zdravo. Danes je komunikacijska neodvisnost otrok večja in jim je tudi po telefonu omogočena (ne)vidnost odraslim.

Obenem pa je pametni telefon poln ambivalenc; je prostor svobode in tveganj, sprostitve in skrbi, sredstvo kaznovanja in nagovarjanja. In je orodje discipliniranja otrok. Vse to nakazuje, da razmerja moči in režimi odločanja ostajajo podobni, a preneseni na druge objekte.