Javni sistemi – sistemi državnega upravljanja in osrednjih javnih storitev – so temeljni člen vsake ekonomske in družbene normalnosti in vsakega razvoja. So lokomotiva našega vlaka. Vzdržujejo potrebne ravni socialne in družbene (in s tem politične) kohezije, ki je zgolj trg in zasebniške motivacije pač ne. S svojimi aktivnostmi v dolgoročnem horizontu, kakršnih zasebni sektor ni zmožen, skrbijo za energetsko in drugo infrastrukturno oskrbo. Skrbijo za to, da dobivajo podjetniki iz svojega zunanjega okolja, ki ga sami ne razumejo in ne obvladajo, ljudi s časom primernim znanjem in vsem drugim, brez katerega podjetja ne preživijo. Skrbijo za tržna in širša družbena pravila igre, ki zagotavljajo, da dobri podjetniki sploh nastanejo, in ne samo tisti nikomur koristni slabi. Skrbijo za usmerjanje ekonomskih procesov v dolgoročno smiselno dinamiko, česar trg sam po sebi ne zmore. So žarišče vsake uspešne ekonomske rasti in razvoja. Brez nenehnih impulzov iz tega žarišča družbe zgnijejo in razpadejo.

Ti sistemi se v Sloveniji že dvajset let drug za drugim lomijo. Pa ne zato, ker ni denarja, denarja je toliko, kolikor ga je, več ga v danem stanju Slovenije ne bo. Lomijo se zato, ker ni interesa, ker je zasebno v celoti povozilo javno, ker velja vse skupnostno in javno danes za nepomembno. Stanje, v katerem je nastopila mandat ta vlada, je po dvajsetih letih tega barbarskega pustošenja že kar grozljivo. x Sobotna priloga Dela