Andrej Bajuk je iz velike zgodbe »pomladi« izpadel dvakrat in njegova krivda je bila, da je zaradi »višjih ciljev« molčal, dokler ga javnost ni pozabila. Toda nobenega dvoma ni bilo, da je intimno pripadal socialnemu in demokratičnemu modelu družbe, ki se bistveno razlikuje od Janševe SDS in Toninove NSi. Delil je Pučnikovo razočaranje nad ljudmi, ki jim je zaupal. Toda poanta dogajanja ni v tem. Z Janševim agresivnim pomikanjem proti skrajni desnici, s povsem zamrlo in s kapitalom zlito SLS, in s Toninovo spreobrnitvijo od krščanskega socializma v kapitalski neoliberalizem se je tiho, nevidno in dokončno razgradila ideja strank pomladi. Prinesle naj bi odgovore na kapitalska in demokratična vprašanja tranzicije in stari socialni in demokratični politiki naj bi dale nov obraz. Namesto tega sta prišli privatizacija pomladi in diskreditacija nasprotnikov.

Janša se vedno znova čudi, da v politiko prihajajo novi obrazi s »starimi nameni«. Mnogi menijo, da ima celo deloma prav, med drugim mestoma tudi Toninova NSi, toda Janša ne more zanikati, da je največja stranka Svoboda nastala kot vsebinski odziv na nesvobodo, ki jo je kot predsednik vlade prinesel nad Slovenijo. Prihodnost slovenske demokracije gre torej verjetno lahko le v tej smeri, toda kot bi rekli Američani, tako nam Bog pomagaj, kajti po več kakor letu se zdi, da se Slovenija še kar naprej vrti v začaranem krogu.