Sodelovalna politika je v resnici živ dolgčas. Z njo bi izgubili vse tisto, kar nas danes, ko politiko spremljamo kot neke vrste razvedrilni resničnosti šov, najbolj veseli in zabava. Tračarjenje, spletkarjenje, nizkotnosti, imbecilnosti, prelomljene obljube in zavezništva ter nasploh boj vseh proti vsem, ker na koncu samo eden dobi nagrado. Televizijska soočenja bi se iz tekmovanja v tem, kateremu voditelju bo uspelo potopiti več politikov ali pa jih vsaj pripraviti do tega, da se med seboj pošteno sprejo, spremenila v siljenje politikov, da povedo, o čem vse bi se lahko strinjali z drugimi in s kom vse bi lahko sodelovali.

Zadnji, ki nam je postregel s takšno dolgočasno politiko in volilno kampanjo, je bil Miro Cerar. Njegov vsebinski program je bil dolg nekaj prosojnic, nastopi mlačni, nedorečeni, bolj profesorski kot politični. Pa je vendar – ali pa prav zato – na volitvah dobil povsem enak delež glasov kot kasneje Golob, čeprav ni kandidiral po letu in pol Janševe vlade, ampak po letu in pol vladavine Alenke Bratušek. Njegove napake so se zgodile kasneje, najprej z oblikovanjem politično enostranske koalicije in nato s precejšno operativno nesposobnostjo, zaradi katere se je danes težko domisliti kakšnega velikega dosežka njegove vlade.

Na volitvah torej ni nemogoče zmagati tudi drugače kot z zmerjanjem političnih nasprotnikov in razgrevanjem strasti lastnih navijačev. Kot bi rekel kolumnistični kolega: kdo ve, morda pa bo res konec politike, kot jo poznamo? x siol.net