Vodnikom, društvom, agencijam in klubom turisti, ki se odločijo za njihovo storitev, tudi zaupajo. Ko se laik odloči za storitev vodenja, ni pričakovati, da bo poznal vse objektivne nevarnosti, ki ga lahko tam doletijo, oziroma da bo znal pravilno ukrepati, če pride od njih. Za to je najel vodnika, ki mora tisto, kar je v njegovi moči, s svojim znanjem in izkušnjami predvidevati in preprečiti.
Toda vse dejavnosti v naravi, četudi na neki točki postanejo turistični produkt in so ob strokovnem vodstvu precej varnejše kot sicer, nosijo v sebi še en segment, to je nepredvidljivost narave, ki ni umetna tvorba, ni narejena v laboratoriju in je ni mogoče nadzorovati. Ko smo v naravi in čeprav je z nami najbolj izurjeni vodnik, vedno obstaja majhna možnost za nesrečo ali zaplet. Je mogoče vedeti, kdaj se bo odkrušil kamen ali zrušil del skalnega stropa? Vodniki večkrat povedo, da je njihova naloga stranko varno pripeljati domov, le pot do tja je različna.
V primeru Križne jame je bila ta pot dolga. Kaj je šlo na njej narobe in zakaj, bodo preiskali in sodili tisti, ki so za to kompetentni, poznajo področje in še vedno razumejo naravne zakonitosti. Zgodba ima vendarle srečen konec, kopica prostovoljnih reševalcev pa je ponovno pokazala, na kakšnih temeljih stoji slovenska družba.
Prav pomenljivo je, da ob najrazličnejših nesrečah, predvsem v naravi, tisti v prvih vrstah, ki pomagajo, nikoli ne obsojajo in ne pošiljajo v svet oguljenih krilatic, češ kdo to plača, kaj jim je tega treba bilo, mar bi bili doma in podobno. To nas lahko navdaja z velikim zadoščenjem, da so temelji naše družbe res trdni in zdravi. x Nedeljski dnevnik
