To je navsezadnje narava vsake politične polarizacije: sprva, ko se je treba zediniti okoli meglenih abstraktnih načel, se zdi, da govorimo vsi isti jezik; ko pa okoliščine terjajo odločne posege, se izkaže, da se razhajamo pri temeljnih postulatih. To seveda ni nujno napačno, če takšno razhajanje pripelje do konstruktivnega tekmovanja med koncepti in rešitvami. A težava je, da se je slovenska desnica (vsaj tista, ki gravitira okoli SDS) tudi tu zatekla v izrazito reaktivno, kdo bi rekel celo reakcionarno pozicijo: vse glasneje kritizira konsenz klimatologov in evropskih politikov, ki capljajo za njimi, a v zameno ne ponuja ničesar.

Tragika je v tem, da si ravno v odzivu na podnebne spremembe takšne polarizacije ne bi smeli privoščiti. Ironija pa je v tem, da ta polarizacija sploh ne sloni na resnih trkih stvarnih interesov, prisotnih v Sloveniji. Razumljivo je, da v ZDA ali na Poljskem, državah, ki so gradile svoj razvoj na fosilnih gorivih, obstajajo močne skupine, ki krčevito nasprotujejo njihovemu omejevanju. Težje je takšno krčevitost razumeti na Slovenskem, ki je bila ena od ekonomskih poraženk »fosilne revolucije« 19. stoletja; konkurenčnost slovenske industrije se je začela krepiti šele s prehodom na obnovljive (zlasti vodne) vire energije na začetku 20. stoletja.

Tudi danes ni nobenega razloga, da se na prihajajoče spremembe ne bi mogli prilagoditi bolje in hitreje od držav, iz katerih uvažamo polemike glede podnebnih sprememb. Predvsem pa se zdi, da je tanka desna politična in intelektualna elita tu povsem napačno ocenila interese in nagnjenja njenega lastnega volilnega telesa, ki mu voda že dobesedno teče v grlo.