Anže Logar se je odločil za nadaljevanje predsedniške kampanje z drugimi sredstvi. Platforma za sodelovanje, kultura dialoga, javna omizja, razprave o prihodnosti – vse to je dragoceno in nujno za demokratično kulturo, a v zadnjih dveh desetletjih neštetokrat videno in zato zaprašeno in predvidljivo. Tako je navsezadnje začel svojo meteorsko pot na oblast tudi sedanji premier. Na podobnih izhodiščih je svojo pot začel tudi Zbor za republiko: iz tistega eksperimenta se je izluščil projekt Virantove Državljanske liste, kar je po njegovem vstopu v strankarsko politiko ostalo od prvotne platforme, pa je degeneriralo v megafon SDS.

V senci tega precedensa se bo razvijala tudi Logarjeva pobuda. Njegovi bolj desno usmerjeni podporniki bodo sumili, da se bo njegov projekt končal v »virantovanju«: torej v ustanovitvi stranke, ki bo del desnosredinskih glasov pretihotapila v levosredinsko koalicijo. Logarjevi bolj sredinsko usmerjeni podporniki bodo sumili, da bo projekt pristal tam, kjer je pred njim Zbor za republiko: v zvesti dekli Janševe politike.

Kmalu se bo izkazalo, da je Logarjeva platforma preveč kontaminirana s političnimi preračunavanji in skrbjo za volilne časovnice, da bi v javnosti uživala intelektualno avtoriteto; in preveč intelektualistična in politično nebogljena, da bi jo lahko jemali kot resnega konkurenta etabliranim strankam. Najbolj žalostno pa je, da bi se tej zagati dalo preprosto izogniti: zadostovala bi Logarjeva jasna beseda glede svojih namenov in pogum, da jih začne transparentno uresničevati. A izmed vseh talentov in vrlin, ki jih nedvomno ima, je Logar svoj pogum doslej najbolj temeljito skrival pred očmi javnosti. x Delo