Dolgoročne pogodbe pomenijo stabilne dobavne verige. To je model, ki bi ga morali počasi tudi implementirati v slovensko gospodarstvo v odnosih med trgovino in predelavo ter primarno pridelavo. Pri nas pa se pogosto zgodi, da primarna pridelava prodaja tistemu, ki ima ugodnejše cene. Vendar, to je obnašanje na kratki rok. Dolgoročne dobavne verige pomenijo tudi biti skupaj v dobrem in v slabem in dolgoročno se to splača.

Konkurenca v slovenskem trgovskem sektorju je popolna, trgovci se borijo in to so cene, ki jih potrošniki zmorejo. Meni je jasno, da so cene v pridelavi pri nas zaradi razdrobljenosti višje od povprečja velikih evropskih agrarnih sistemov. Vendar če želimo dolgoročne dobavne verige tudi doma, bo morala država tem našim pridelovalcem pomagati, da bodo lahko s cenami na trgu preživeli. Ker lastna cena naših kmetov ni konkurenčna, potrošnik tega ne bo plačal in bo kupil tujo robo. Raziskava, ki jo je pred leti naročilo ministrstvo za kmetijstvo, kaže, da so razlike v ceni enakomerno porazdeljene po celotni verigi in da si trgovci ne jemljejo prevelikega deleža.

Potrošniki se tega zelo dobro zavedajo, vendar gre za vprašanje kupne moči. Naša kupna moč je pod povprečjem v Evropi in toliko manj si lahko privoščimo. Če je še pred recimo desetimi leti slovenski potrošnik v anketah izrazil, da bi plačal tudi do 15 odstotkov več za doma pridelano hrano, je danes pripravljen plačati le še osem odstotkov več. In če je to stališče potrošnika, se morajo trgovci temu prilagoditi. x Nedeljski dnevnik